ZIMA IN ZIMSKE RAZMERE - s strmino v strmine 3

Zimska pravljica zahteva izkušnje

Piše: Boris Strmšek (alpinistični inštruktor KA PZS in vodnik UIMLA)

Zima. Sneženje. Sneg. Veliko snega. Smučanje. Gaženje snega. Zimska pravljica. Nevarnost snežnih plazov. Upam, da tole zadnje dejstvo niste kar na hitro preskočili. Je zelo pomembno!

Če odmislimo vse dolinske (ne)normalnosti, je v gorskem svetu vselej zima precej bolj ostra, hladna, snežena..., kakor v dolinah. Ampak to je seveda normalno. Normalno je za vas, če ste gorski svet spoznavali s počasnimi in zanesljivimi koraki. Za tiste, ki pa se nenadoma odločijo, da bodo postali "junaki zimskega gorništva", čeprav so do sedaj naredili le nekaj poletnih izletov na bližnje hribčke, na zimo pa so jih opozorile predvsem fotografije na družabnih omrežjih, pa je vsekakor pozimi veliko nenormale. A to je seveda njihova težava, gore nimajo nič s tem.

Pozimi narava počiva, v gorah je manjša gneča, razgledi so bolj veličastni, ture so zahtevnejše, zato pa toliko bolj cenjene. A ne glede na to, koliko je zima selektivna, saj potrebujemo več opreme, več znanja ter seveda izkušenj, pa zadnja leta vseeno na veliko privlači ljubitelje gora, ki se večinoma ne morejo upreti že omenjenim vabljivim objavam na družabnih omrežjih. Žal se moramo navaditi, da moderen svet deluje na takšen način. Ker pa ob številnih čudovitih fotografijah in hvalospevih le redko zasledimo resna opozorila o nevarnostih in slabih izkušnjah z gorskih tur, saj se to večinoma prikriva zaradi bojazni po negativnih komentarjih, ali pa to tudi sami namenoma spregledamo, je dobro vedeti tudi nekaj o nevarnostih, ki nas čakajo v zimskih gorah. Pod zimsko pravljico se pogosto skriva kruta realnost, ki jo vsako leto znova spoznavamo, ko rešujemo izpod plazov nesrečne gornike ali pa reševalci pobirajo po gorskih pobočjih žrtve zdrsov zaradi različnih vzrokov. Nekateri imajo srečo in jo odnesejo brez posledic, večinoma se takšne prigode končajo tudi s poškodbami, vselej pa je nekaj primerov, ko ljudje izgubijo življenje v plazu ali pri drugih nesrečah. Zato je priprava na zimske ture z zbiranjem informacij o razmerah in nevarnosti proženja snežnih plazov izrednega pomena. Gore so pozimi res lepe, toda le če poskrbimo za primerno varnost ob naših obiskih. Niso pa le razmere tiste, ki jih moramo poznati, temveč gre tukaj za veliko različnega znanja, izkušenj ter seveda primerno opremo, ki jo moramo znati uporabljati. Oprema brez primernega znanja je nekoristna, pa najsi je še tako draga. Tudi tale zapis vas ne bo poučil o vsem, kar morate vedeti, saj redki to sploh preberejo do konca, toda vsekakor boste resnične izkušnje pridobili le v gorah, po možnosti naj bo to na tečajih in v družbi primerno izkušenih. Inštruktorji in vodniki vas bodo tudi usmerili, kako varno ubirati vaše korake v gorski svet.

Zimske gore imajo svoj čar, toda nikar jih ne podcenjujmo (foto B. Strmšek)

Pogosto si v zimskem času izbiramo ture, ki smo jih spoznali že poleti, kar je dober recept za lažjo organizacijo. Že od prej bomo imeli nekaj informacij o turi, pa še orientacija na sami turi bo lažja. Je pa zelo pomembno, da turo oziroma njen potek že doma preverimo na karti, obenem poiščemo opis v kakšni literaturi oziroma vodniku, če je to le mogoče. Tam so navedeni vsi podatki, ki jih potrebujemo. Ko boste imeli priložnost tavati po Komni v megli in sneženju, boste vedeli, zakaj so pripomočki za orientacijo zelo pomembni. Ste kdaj slišali zgodbe o hoji v krogu sredi megle? Meni so bile vselej smešne, dokler nisem nekoč s skupino kolegov alpinistov hodil pozimi v gosti megli proti vrhu Pece in smo prišli v nekem trenutku nazaj na lastne sledove. Po našem občutku smo hodili proti desni, v resnici pa smo naredili krog v levo. Od takrat mi to ni več smešno.

Vsekakor lahko iz karte razberemo tudi nekaj zanimivih podrobnosti, na katere v prvem trenutku niti ne pomislimo. Zelo pomembne so naklonine pobočij, po katerih se bomo gibali, ter njihova izpostavljenost, se pravi sončna ali senčna lega, konfiguracija terena in podobno. Zavedati se moramo, da obstaja v zimskem času ena zelo specifična nevarnost - snežni plazovi, zato moramo preveriti številna dejstva, ki nam pomagajo, da se tovrstni nevarnosti izognemo. Če vemo, da so najbolj izpostavljena plazovom pobočja naklonine med 20 in 50 stopinj, se bomo že lažje izogibali tovrstnim nevarnostim. A seveda plazovi, s katerimi se bomo ukvarjali v naslednjem nadaljevanju, niso edina nevarnost v zimskem času. Na grebenih in vrhovih veter pogosto ustvari prevesen sneg na nasprotni strani od smeri, iz katere piha. To so opasti, nekakšni previsni balkoni, ki se nagibajo čez robove sten in se lahko zlomijo pod našo težo. Zato moramo ob gibanju po zasneženih grebenih biti previdni in vselej preverjati, kaj je pod našimi nogami, najbolje da se držimo nekoliko pod grebenom, tako bomo varnejši. Opasti pogosto niti ne vidimo, še posebej nas včasih zavedejo s snegom obloženi vrhovi in ko stopimo na vrh ter navdušeni občudujemo razglede, hitro pozabimo, da je lahko pod našimi nogami nevarna opast. Opasti pa niso nevarne le, če stopimo na njih. Pogosto se nagibajo nad strme stene ali grape. Ko je topleje, postanejo mehke in manj stabilne, njihova teža pa slej ko prej povzroči, da se bo opast zlomila in poletela čez steno ali grapo. S tem povzroči plaz, ki bo »počistil« vse na svoji poti. Tako je pogosto zelo očiten primer opasti nad Pripravniško grapo v Mojstrovki oziroma Grebencu nad Vršičem. Pogosto se naredijo opasti tudi pod vrhom Viševnika, kjer večina gornikov to kar spregleda in veselo hodi po robu, ne da bi se zavedali grozeče nevarnosti pod njihovimi nogami. Odlomljene opasti so povzročile že precej nesreč, zato se jih izogibajmo. Spomnite se samo slovitega avstrijskega alpinista Hermanna Buhla (napisal je gorniško knjižno klasiko »Nanga Parbat«), ki je padel v smrt z zlomljeno opastjo med sestopom s sedemtisočaka Chogolisa v Pakistanu daljnega leta 1957. Pa našega Pavleta Kozjeka, ki se mu je leta 2008 zlomila opast med plezanjem v Mustag Towerju, prav tako v Pakistanskih gorah. Skratka, previdno blizu grebenov in vrhov!

Opasti so prikrita nevarnost, ki se je včasih ne zavedamo, čeprav stojimo na njih (foto B. Strmšek).

Kakor smo že omenili v prejšnjih zapisih, da sneg, led, mraz, veter in podobni dejavniki niso sami po sebi nevarni, pa lahko hitro pomenijo nevarnost za človeka, če ni primerno opremljen ali se giblje po izpostavljenem terenu, še posebej brez znanja. Poledenela pot, kjer hodimo brez derez, se lahko spremeni v nevarno drsalnico. Tudi razni nadomestki derez (derezice, verige...) niso oprema, ki jo nosimo v visokogorje. Na ture v visokogorje sodijo le čisto ta prave dereze (klasične, polavtomatske ali avtomatske), ki morajo biti prilagojene in nastavljene na naše čevlje. Da ne govorimo o tem, da pozimi ne hodimo v gore s poletnimi čevlji ali kakšnimi lahkimi gojzarji. Pozimi uporabljamo nepremočljive čevlje s tršim podplatom in toplotno zaščito. Ker tudi mraz, ki sam po sebi ni nevaren, lahko hitro postane velika nadloga, ki nas spravi v težave, še posebej ob neprimerni zaščiti za roke in slabi obutvi. Poškodbe zaradi mraza so dolgotrajne in včasih lahko vodijo tudi do amputacij, ko se poškodovano tkivo ne obnovi več. Rezervne rokavice in nogavice so na zimskih turah zelo priporočljive. Verjetno ni treba razlagati, da je treba imeti oblačila razmeram primerna, pozimi pa še kakšno rezervo. Kar sedaj, ko recimo povsod že dobimo poceni lahke in majhne puhovke, ni nek velik problem. O tem, kako se boste primerno oblekli za na turo, pa verjetno ni treba govoriti, le naj vas opomnim, da je pozimi pač hladno, če še tega slučajno niste vedeli. No, če ne podnevi, pa ponoči. Saj veste, kratek dan in dolga noč. In dan nam hitro pobegne, poletne časovnice se pozimi precej podaljšajo, upoštevajte to.

Za zimske razmere potrebujemo nepremočljive čevlje, dereze in cepin, to je osnova za zimske ture (foto B. Strmšek).

Še eden od pozimi obveznih delov opreme je cepin. Čeprav ga mogoče ne bomo potrebovali zaradi ugodnih razmer in manjše težavnosti ture, pa naj nas na zimskih turah vedno spremlja. Kakor hitro zasnežena pot zavije navkreber, kjer bi bila možnost zdrsa, vsekakor sodi v roke pohodniški cepin. Le z njim bomo lahko varno in hitro ustavili zdrs na snežnem pobočju. In to s cepinom v »pravi« roki, kar je tudi pomembno. Ko se vzpenjamo in pot vijuga sem ter tja, namreč nikoli ne menjavamo cepina iz roke v roko, kar je videti pri nekaterih gornikih in celo ponekod učijo. Ker recimo desničar ob padcu s cepinom v levi roki drsenja skoraj v nobenem primeru ne bo zaustavil. Če tega ne boste vadili, sploh ne boste vedeli, kaj narediti s cepinom. Seveda tudi vaša prava roka ni garant, da boste zaustavili padec ali zdrs, če se tega ne boste že prej naučili na tečajih in vadili na terenih, kjer je to varno. Pohodne palice se pozimi priporočajo zaradi lažjega napredovanja, vendar jih običajno zamenjamo s cepinom, ko si nataknemo dereze. Včasih nam konfiguracija terena omogoča uporabo palic kljub hoji z derezami, vsekakor pa se pri naklonini med 15 in 20 stopinj že priporoča cepin, na poledenelih pobočjih še veliko prej. S palicami namreč ne bomo zaustavili zdrsa po pobočju. Včasih se podcenjevanja terena lahko zelo slabo konča. Sem se pred leti vzpenjal s smučmi po poledenelem pobočju v Krmi in si nisem namestil srenačev, ki so nekakšne dereze za smuči. Obenem nisem imel rokavic, sem jih nosil v žepu. Ko mi je zdrsnilo, sem se zapeljal dobrih deset metrov po ledu, zaustavljal pa sem se z ročaji palic in golimi rokami. Na ledu sem si zdrgnil členke skoraj do kosti. Potem mi ni bilo težko namestiti srenačev in natakniti rokavic na okrvavljene roke. Naslednje dni sem pošteno stiskal zobe zaradi bolečin. Nekoč smo se vzpenjali skozi Turski žleb, ko je mimo nas pridrsal možakar, ki je sicer imel cepin, toda dereze so bile v nahrbtniku. Dobrih 300 m drsenja na srečo ni pustilo vidnejših posledic, bilo je nekaj novega snega, smo pa bili vsi v nevarnosti, da nas zbije. Če bi bil led, tega zdrsa ne bi preživel. In še veliko je primerov, iz katerih se lahko marsikaj naučimo. Mogoče je še najbolje, da vzamete v roko knjigo Janija Beleta – Nevarno proti vrhovom, zanimivo branje z nevarnimi zgodbami slovenskih gornikov. Priporočam pa še kot dodatek knjigo Pita Schuberta – Nevarnosti v gorah, kjer boste prav tako spoznali veliko primerov sreče in nesreče v gorah. Kot dodatek je tukaj še zanimiv zbornik Franceta Malešiča – Spomin in opomin gora (kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah). Te tri knjige bomo zagotovo še večkrat omenili.

Plazovni trojček je pozimi nujna oprema Literatura, ki bi jo moral imeti vsak gornik

Med opremo, ki je pozimi obvezna (ne toliko zaradi predpisov, temveč zaradi naše varnosti), sodi seveda tudi plazovna oprema. Sestavlja jo tako imenovani »trojček« - plazovna žolna, plazovna sonda in snežna lopata. To je oprema, ki nam pomaga pri iskanju zasutih v plazu in njihovem reševanju. Brez tega se nam v plazovih slabo piše. Nekoč je veljalo, da je to oprema za turne smučarje, toda plazovi ne izbirajo, zato bi morali plazovni trojček uporabljati vsi, ki se v zimskem času odpravljajo v visokogorje. Brez izjeme. Če si lahko nabavimo čevlje za 350 eurov in vetrovke za nekaj sto eurov, bomo nabavili še plazovni trojček, ki ga dobimo že za dobrih 200 eurov. Vse bolj se uveljavlja tudi »plazovni nahrbtnik«, ki ima vgrajene posebne napihljive blazine, ki jih sprožimo v primeru plazu. Skratka, plazovna oprema je zelo priporočljiva (v nekaterih državah že obvezna), vsekakor pa je obvezno znanje gibanja ter uporabe opreme in predvsem poznavanje nevarnosti, njihovo prepoznavanje na terenu in ukrepanje ter seveda ravnanje ob nesrečah. Hoja brez znanja v gore je neodgovorna tako do samega sebe, predvsem pa do naših gorniških kolegov, ki jim v primeru nesreče ne bi znali pomagati. Si res želite tega? Zatorej pri izbiri cilja najprej pomislite na svoje znanje ter izkušnje, saj morate temu v končni fazi prilagoditi tudi svoj cilj.

Med opastmi in plaznico na Viševniku (foto B. Strmšek).

Ob našteti opremi naj bo na turah, še posebej pozimi, v nahrbtniku nekaj zelo koristnih stvari: termovka s toplo pijačo (precej bolj koristno od hladnega piva!), čelna svetilka z rezervnimi baterijami, planinska karta s kompasom in višinomerom (ali pa ura z navigacijo, GPS naprava ali aplikacija za navigacijo nameščena na telefonu), grelci za roke in noge, vžigalnik (ali kresilo), sveča, zaščitna folija, bivak vreča, pomožna vrvica (6 mm x 8 m), zaščitna krema z UV faktorjem (30 ali več), zaščitna očala (pozimi obvezno!), nož in še kaj bi se našlo. Najbolje, da imate našteto vselej v nahrbtniku oziroma naj bo večina stvari kar stalen del vašega nahrbtnika, tako jih ne boste pozabljali.

Zaustavljanje padca oziroma zdrsa je ena od osnov uporabe zimske gorniške opreme (foto B. Strmšek).

In kako pridobiti potrebno znanje ter izkušnje za hojo v zimskih razmerah? Veliko je odvisno od nas samih. Če smo se pripravljeni učiti, je prva možnosti preko strokovne literature. A teorija je eno, praksa pa povsem drugo. Izredno koristni so zagotovo gorniški tečaji ter seveda izkušeno spremstvo na turah, kar smo že večkrat omenili in še bomo. Zavedajte se, da se je treba učiti predvsem od preverjenih gornikov, se pravi gorniških inštruktorjev, gorskih in planinskih vodnikov. V gorah ni pomembna le kilometrina, temveč tudi, s kakšnim znanjem je opravljena ta kilometrina. Pogosto imamo primere, ko ljudje leta in leta delajo iste napake, toda spremlja jih sreča. Dokler nekoč sreča ne zamudi... Skratka, recept za večjo varnost je postopnost, kar pomeni, da veliko lahkih tur pripelje do težje in tako počasi dvigujemo naše cilje loziroma njihovo zahtevnost. Zimski vzpon na Triglav, Jalovec in podobne zahtevne zimske cilje brez zares velike zimske kilometrine je izzivanje usode. O tem vam lahko veliko povedo tudi gorski reševalci.

Naj nas na turah v visokogorje spremlja znanje in primerna oprema, tako bodo naše ture veliko lepše (foto B. Strmšek).

#mountaineering #safeinmountains #adventure #drustvostrmina #nature #gorništvo #varnovgore