VARNO V GORE - s strmino v strmine 1

Od želje do priprave

Piše: Boris Strmšek (alpinistični inštruktor KA PZS in vodnik UIMLA)

Najprej je želja... Želja!

Vsak letni čas je nekaj posebnega. In ljudje smo pač takšni, da nas vse posebnosti privlačijo. Zato zahajamo v naravo v vseh letnih časih. Če je za kratek skok na najbližji travnik ali v gozd čez cesto dovolj, da se obujemo približno primerno ter oblečemo nekaj predvsem temperaturi primernega, pa je seveda povsem drugače, ko se želimo odpraviti v gorski svet. Saj razumete – najprej je tisto »želimo«. Tukaj se vse prične. Torej je najprej – želja. Kako smo do nje prišli, je seveda stvar vsakega posameznika in vsake posamezne želje. Lahko je želja zaživela ob prebiranju kakšne gorniške knjige, lahko vam je nekdo omenil nek zanimiv vrh tam nekje, mogoče ste uzrli nek cilj na kakšni od prejšnjih tur, v zadnjem času pa je seveda najbolj običajen vir želja internet oziroma predvsem socialna omrežja. Objavljena fotografija vaših spletnih prijateljev se vam vtisne v spomin in seveda je treba čim prej tja. No, nič slabega, kjerkoli boste našli svoje želje, je predvsem pomembno, kako se boste lotili njihove uresničitve. In še nekaj - ne prehitevajmo. Torej najprej mora biti želja, nato zberemo informacije o primernih možnostih, ki so odvisne od naših izkušenj in pripravljenosti, nato izberemo primerno turo in sopotnike, šele nato sledi konkretna priprava na turo, kjer pa gre predvsem za vse informacije o sami turi, primernem času, potrebni opremi, vremenu, razmerah in še čem. Če smo na sami turi ugotovili, da je za nas pretežka, da nimamo potrebne opreme, nas lovi slabo vreme, naši sopotniki nam ne znajo pomagati..., potem smo žal naredili napako že v osnovi – nismo se primerno pripravili na turo. Skratka, sam potek ture in naš uspeh je v veliki meri odvisen od dobre priprave na turo. Pod uspeh pa štejemo, da se tura prične in konča doma, oboje pa z nasmeškom na obrazu. Na začetku zaradi vznemirjenja in pričakovanja, na koncu pa zaradi prijetnih spominov na samo turo in prijetno druženje s prijatelji ter znanci. No, če greste sami, tisti družabni del seveda odpade, toda vašo zgodbo boste vseeno kasneje pripovedovali ali za kakšnim omizjem, šankom ali na družabnem omrežju. In zato se je potrebno s ture tudi vrniti! Preden gremo, še posebej prvič, pa se je treba vprašati, zakaj sploh želimo tja proti gorskim vrhovom. Je to neka divja lepota gorskega sveta? Je to nek fizičen napor, športni dosežek, ki nam je blizu? Je to negotovost in nevarnosti, ki jih gore postavljajo pred nas? Ali bi radi le sledili gorniškim pionirjem, raziskovalcem in drugim avanturistom, ki so že dolgo pred nami utirali poti v svet visoko nad dolinami?

Preden se odpravimo v gorski svet, se vprašajmo, kaj nas vodi tja - lepota, nevarnost, raziskovanje... (foto B. Strmšek)

Če se odpravljate na turo le iz statističnih razlogov (še en dva, tri ali ne vem kolikotisočak, rekordni čas, rekordna dolžina, nekaj naj, naj, naj...), potem nima smisla, da sedaj to berete. Ker pač nimate časa. Če želite doseči rekord, pa je čas pomemben, zato se ne gre ukvarjati z malenkostmi. Ampak te »malenkosti« pogosto odločajo o rezultatu, ki ga dobimo na koncu. Preprosto dejstvo je, da se je za ture v gorski svet zelo koristno dobro pripraviti, si za to vzeti nekaj več časa, da ga boste nato na turi porabili manj in bo bolj kvalitetno izkoriščen.

Se mi je zgodilo, da sem pozabil kakšen kos opreme ali pa preprosto nisem pomislil, da ga bom potreboval. Pozabljanje čelade je nekaj običajnega. Se mi je zgodilo, da sem imel tudi kakšno premalo na tečajih, ki sem jih vodil ali je kdo od udeležencev pozabil svojo doma. Hja, daš svojo čelado drugim in upaš, da ti ne bo nihče vrgel kamna na glavo. Ampak to seveda ni primeren vzgled. Pogosto smo nato čarali in čarali, da smo nekje staknili tisto čelado ter smo bili vsi opremljeni, kot treba. Lani sem se na dostopu pod steno spomnil, da sem pustil doma plezalnike. OK, greva pač nekaj lažjega, je predlagal Jože. Ma, ni problema, bom že nekako, saj tudi z navadnimi gorniškimi čevlji pogosto plezam. Je Jože nato plezal kot prvi težje raztežaje, jaz pa lažje, nekje do IV+, saj to menda ni nič posebnega. A vseeno je bilo vse skupaj precej težji zalogaj in kar precej borbe je bilo treba, da sem pripraskal čez najtežje dele. Da ne govorimo o tem, da sem že večkrat nosil zraven zrcalno-refleksni fotoaparat, ki ni prav lahek, spominska kartica pa je ostala doma v računalniku. In na koga se naj v tem primeru jezim? V bistvu je vse to posledica slabe priprave in včasih tudi nekoliko podcenjevanja. Ker pa so želje dovolj močne, se vselej najde kakšna rešitev, da tura je oziroma jo prilagodimo situaciji. Seveda je to odvisno tudi od razloga, ki nas je pripeljal v naravo. Pogosto pa je že sam pričetek uresničevanja neke želje povezan z veliko razlogi - da ne gremo. Saj verjetno tudi sami veste, da so včasih, predvsem za kakšnim šankom po treh pirih, naše želje in cilji visoko nekje v oblakih. Ja, in odpravili se bomo takoj. Naslednji dan se cilji spustijo nižje, tretji dan še nižje, iz oblakov pridejo do višine najbližjega grička ali panonske ravnine, želja pa zvodeni oziroma iščemo tisoč in en izgovor, da je ne uresničimo. Pa vendar, večinoma je potreben le en sam samcat razlog, da to željo uresničimo. Če smo odločni in je želja prava. Se pravi, poiskati je treba tisti en samcat razlog, da zadevo realiziramo. Vreme bo. Gremo! Na Weisshornu še nisem bil. Gremo! Fantje iz Srbije, ki me vabijo na Durmitor, so super družba. Prihajam! Punce bi rade šle v ferate. Ma, že pakiram! Lanska ekipa iz Dolomitov bi rada šla spet. Ni problema, gremo spet, ker smo se imeli res fajn! Na koči imajo super štruklje. Gremo plezat, na sestopu pa mimo štrukljev, še kakšno pivo si privoščimo...

Kaj je najpomembnejše, ko se odpravljamo v gorski svet? Marsikdo vselej najprej pomisli na gorniško opremo, kar pa ni vselej na prvem mestu. Vreme? Ja, ni zanemarljivo, vendar ture lahko prilagajamo glede na vreme in vreme ni povsod enako. V bistvu je vse to del širše organizacije, ki poteka od prvotne želje, dalje do priprave na turo in same izvedbe ter vsega kar sledi po izvedbi, recimo analiza ture, urejanje fotografij, klepet s prijatelji ob pivu... A pomemben je tudi odnos, ki ga imate do gora, gorništva. Nekoč so ljudje dolgo opazovali gorski svet, ga občasno nalahno potipali, dolgo zrli na strma pobočja in vrhove iz dolin. Poslušali so zgodbe in pripovedovanja tistih redkih, ki so zahajali tja gor. Dokler niso nekega dne začutili, da je to tudi njihov svet, da ga želijo bolje spoznati. In so šli. Proces je bil dolg, zato pa toliko bolj učinkovit. Tudi sam sem dolgo oblikoval in gnetel tole mojo željo, da spoznam skalne stene, zasnežene vrhove, ledenike in gorske grebene. Šel sem, ko je bila želja dovolj izoblikovana in sem z gorami vzpostavil že nek spoštljiv odnos. In trajalo je nekaj let, preden sem prvič potipal skalo v gorah. Sedaj je to seveda drugače. Ljudje danes slišijo za gorski svet, jutri pa že gredo na zahtevne ture. Nenadoma so vsi "izkušeni", vso so gorski super junaki, znanje dobijo v nekaj tednih, največ mesecih, gore niso več samoten kraj, temveč prizorišče za sproščanje frustracij in pogosto za - nabiranje všečkov na socialnih omrežjih. Žal je to dejstvo. Gorništvo je zelo popularno, toda večji del tega je bolj instant kvalitete. O tem znajo marsikaj povedati gorski reševalci, ki se jim je drastično povečalo število intervencij oziroma reševanj. Ker dejstvo je, da so gore nevarne. Seveda ne same po sebi, predvsem obiskovalci si jih naredimo nevarne. Led ni nevaren. Dokler ne hodimo po njem brez derez. Sneg ni nevaren. Dokler ne hodimo pozimi v gore z neprimerno obutvijo. Plazovi niso nevarni. Dokler ne rinemo takoj po močnem sneženju na pobočja z neprimerno naklonino. Mraz ni nevaren. Dokler nas ne ulovi snežni metež v ultralight oblačilih. Tudi veter ni nevaren. Dokler se ne znajdemo neprimerno opremljeni na gorskem grebenu ali vrhu. Celo opasti niso nevarne. Dokler ne stopimo na njih in se lahko zlomijo. Zakaj bi bilo padajoče kamenje nevarno? Hja, če hodimo brez čelade in pod izpostavljenimi deli, je hitro drugače. Skratka gore same po sebi niso nevarne, ob našem zahajanju v gorski svet pa seveda obstajajo nevarnosti, ki jih moramo poznati, da se jim lahko ognemo. Zato je treba gore spoštovati in se na gorske ture dobro pripraviti.

Z dobro pripravo, ki zajema veliko stvari, bodo naše ture kvalitetnejše in varnejše (foto M. Petek).

Zagotovo vam dobra priprava na turo naredi ture lažje in varnejše. Saj na koncu koncev je tudi izbira opreme del priprav na turo. Veliko je dejavnikov, ki so združeni pod pripravo, moramo pa glede opreme recimo vedeti tudi, zakaj to potrebujemo in kako se to uporablja. Ja, seveda, tudi kdaj se uporablja... Vse naše dejavnosti okoli priprav, izvedbe ter recimo kasnejših analiz so pa tesno povezane z eno besedo – varnost. Če bodo vaše ture varne, bodo v končni fazi tudi razgledi lepši in predvsem boste lahko vaše občutke posvečali doživljanju same ture in ne neprestanem strahu, kako se bo in če se sploh bo zadeva zaključila. Saj kanček adrenalina na turah je vsekakor kot začimba na hrani, ki nam oblikuje končni okus, le paziti moramo, da nam ne zagreni vsega skupaj. Vsekakor je začetek našega ukvarjanja z gorništvom bolj filozofsko vprašanje, kasneje pa predvsem stvar naših praktičnih sposobnosti in organizacije. In zavedati se moramo, da je treba gorništvo spoznavati z majhnimi in počasnimi koraki, le tako se bodo znanje in izkušnje lepo zlagale v piramido. Če bomo preskakovali stopnice gorniškega znanja, se nam lahko zgodi, da se tudi spotaknemo. In verjemite, padec ni nekaj prijetnega.

Tako, željo imamo, naš naslednji korak pa bo priprava na samo turo.

Najprej je želja. Nato nas razgledi vodijo dalje (foto B. Strmšek)

#mountaineering #safeinmountains #adventure #drustvostrmina #nature