• Društvo za pustolovske aktivnosti

PRIPRAVA NA TURO - s strmino v strmine 2

Updated: Jan 7

Dobra priprava = večja varnost!


Piše: Boris Strmšek (alpinistični inštruktor KA PZS in vodnik UIMLA)


Naš odhod v naravo, predvsem pa v gorski svet je pogojen z več dejavniki. Saj nas je kdo že kdaj poklical in na preprosto vprašanje: "Greš?" smo odgovorili: "Grem!" In smo šli. Preprosto. A tako enostavno lahko greš, če se znaš na hitro organizirati, in predvsem, če imamo vse potrebne informacije o turi. Že za ture, ki jih zelo dobro poznamo, si je potrebno vzeti čas za pripravo, kaj šele za nam povsem nepoznane cilje. Predvsem gre tukaj za varnost, pogosto pa tudi za čas, finance in še marsikaj. Gremo torej lepo po vrsti, kakor si naj vselej sledijo naše dejavnosti, ko pričnemo naše želje spravljati v realnost:

- izbira primernega cilja (glede na želje, naše izkušnje in sposobnosti)

- zbiranje splošnih informacij o cilju (kje, kako, kdaj...)

- določitev datuma ture

- izbira soplezalcev oziroma sopotnikov na turi

- izbira potrebne opreme za turo

- po potrebi preverjanje gorniških postojank (koč, bivakov) na turi

- preverjanje vremena in razmer

- priprava nahrbtnika

- odhod na turo

Seveda ni nujno, da si te točke sledijo v opisanem vrstnem redu, vsekakor pa je preverjanje še zadnjih ključnih informacij potrebnih tudi pred samo turo, kot na primer vremenska napoved in razmere na terenu. Če imamo že izkušnje, smo natančni in imamo radi red, dodajmo še nekaj sreče z vremenom in razmerami ter tudi soplezalci, potem je priprava na turo lahko zelo hitra. Osnova vsake ture je naša fizična in psihična pripravljenost ter seveda potrebne izkušnje, s katerimi bomo lahko varno izvedli turo. Če tega ni, potem se je treba lotiti lažje ture oziroma trenirati, da bomo turo lahko nekoč izvedli. Včasih je treba biti potrpežljiv in vložiti veliko truda v priprave.

Če želimo varno doživeti magičnost gora, je potrebno v to vložiti vsaj na začetku veliko truda in časa (foto B. Strmšek)

Velikokrat smo bili na turah, kjer so udeleženci mislili, da je to nekaj čisto na "izi" za njih, nato pa se je tura razvila v trpljenje in borbo, da so dosegli cilj. Ja, tudi odnehati je bilo kdaj treba. Škoda je, ko moraš obrniti nekaj sto metrov pod vrhom štiritisočaka zaradi slabe kondicijske priprave. Ko ti v ferati na polovici zmanjka moči ter te mora nekdo dobesedno vleči z vrvjo do vrha, je to seveda daleč od uspeha. Ko rineš skozi snežne zamete sredi megle in vetra, je vsekakor šlo nekaj narobe pri organizaciji ture. Stati v nalivu pred zaprtimi vrati planinske koče kaže na pomanjkljive informacije o turi. Zato je treba o turah razmišljati v dolini, doma, saj se tam pričnejo priprave. Še posebej, če ne hodiš vsakih nekaj dni na ture, je potreben trening. Vsak kilometer, ki ga pretečete ali prehodite, se nekje pozna. In več kilometrov bo za vami, manj boste imeli težav na turah. Nekoč sem peljal v alpinistično smer nad Okrešljem prijateljico, ki si je to že dolgo želela. A samo plezanje 350 m visoke smeri je bilo za njo "šala mala" bi lahko rekli. Toda dostop iz doline do stene in nato sestop z vrha nazaj do avtomobila je bil zanjo takšna muka, da se mi je večkrat razjokala med potjo, predvsem na sestopu, ki ga zanjo kar ni hotelo biti konec. In potem je ugotovila, da se bo treba vzeti v roke in delati na kondiciji. Kar smo ji sicer že prej svetovali. A to je morala spoznati najprej na lastnih mukah, da je verjela našim pomislekom in nasvetom.

Kako sploh nastane neka želja po izletu v naravo oziroma v našem primeru cilju v gorah? Včasih nas navduši gorniški film film, včasih fotografije, ki smo jih videli v reviji oziroma v "modernem" času na internetu. Včasih smo prebrali zanimivo zgodbo ali opis, nekdo nam je o tem pripovedoval, mogoče smo videli celo na reklamnem plakatu oziroma katalogu ali pa nam je vzbudilo pozornost, ko smo listali po vodniški literaturi. Velikokrat je kombinacije vsega skupaj. Nekoč smo vsi ljubitelji gora brali gorniško leposlovje. Jaz sem dejansko prebral veliko gorniških knjig že pred prvimi pravimi stiki z gorami. In zaradi knjig ter predvsem zgodb v njih sem se odločil, da bom postal alpinist. In želja je bila zelo močna, toda lotil sem se je načrtno. Najprej sem obiskal gore, da vidim, če so mi sploh všeč. In so mi bile. Nato sem preizkusil svoje sposobnosti na turi s prijatelji. Prva prava hribovska tura iz Logarske doline na Okrešelj, spanje na Kamniškem sedlu, nato na Brano, čez Planjavo in Babe na Korošico in na Moličko planino, ker smo prespali v šotoru. Nato spust v Robanov kot in do piva v Rogovilcu. Malo po snegu, malo po skalah, taborjenje, plezanje v manjših stenah, tri dni prijetnega druženja... Sem se kar izkazal. Nato so sledile še povezovalne in raziskovalne ture ter hiter vpis v alpinistično šolo. Čez dve leti sem že naredil izpit za alpinista in kasneje tudi za alpinističnega inštruktorja, vrstile so se številne ture, alpinistične smeri, odprave v tuja gorstva. Nisem sicer pisal neke strašne alpinistične zgodovine, toda nabralo se je veliko zanimivih zgodb ter seveda smeri in vrhov, tudi po drugih koncih sveta. In po 35 letih še vedno to počnem, kar je bistvenega pomena. Še vedno zahajam v gore, plezam in smučam, vendar pa mi recimo ni potrebno riniti takoj po sneženju nekam, kjer je nevarnost plazov. Najprej, ker se tega zavedam, pa tudi, ker je v gorah ostalo že preveč gorniških prijateljev in znancev. Še vedno pa obstajajo želje, kar je najpomembnejše. Nekatere se bodo izpolnile, če bom za to pripravljen, druge pridejo na vrsto v kakšnem naslednjem življenju. Za nekatere želje preprosto čutiš, kdaj je čas za njih, čutiš pa tudi, ko se jim je treba odpovedati, a za to je potrebno predvsem poznati samega sebe in svoje meje.

Gorništvo zahteva veliko načrtovanja ter priprav, da bomo lahko varno občudovali razglede dolga leta. (foto E. Remec)

Včasih se nam nek cilj dalj časa potika nekje po skritem kotičku možganov, nato pa nenadoma nek vzgib pripelje to željo na plano. Če so čas, vreme in razmere primerni, soplezalci nestrpni, je tura lahko organizirana z danes na jutri ali celo v nekaj urah. Vendar pa se pri na hitro organiziranih turah pogosto zgodi, da smo nekaj spregledali oziroma se nam v tistem trenutku ne zdi pomembno (kot na primer stari baterijski vložki v čelni svetilki), ko pa na sami turi ne gre vse po načrtu, pa je takšna malenkost ključnega pomena za varen zaključek ture. Recimo zaradi slabših razmer se nam tura zavleče v noč, nam pa čelna svetilka le še medlo brli, iskati pa je treba pot v dolino. Tako sem nekoč vso noč trepetal pod vrhom Velike Cine v Dolomitih na svojem prvem bivaku in čakal na jutro, ki kar ni hotelo priti. Slaba taktika plezanja in premalo opreme je imelo za posledico celonočno šklepetanje z zobmi in drgetanje mišic, preden je prišlo odrešilno jutranje sonce. Pa sem pred tem mislil, da se to meni ne more zgoditi. Še več, norčevali smo se iz tistih, ki so kdaj bivakirali. No, kasneje sem se loteval tur nekoliko bolj organizirano oziroma "po pameti", čeprav je bilo še več bivakov, tudi pozimi, pa vendar je bilo lažje, če si predtem vzel v obzir tudi to možnost. Kasneje sem ugotovil, da je možno povsem brez težav plezati tudi ponoči. Če imam v nahrbtniku čelno svetilko z dobrimi baterijami. Zato je najbolje imeti seznam, po katerem si organiziramo turo in se potrudimo, da gremo lepo po vrsti od točke do točke in ničesar ne prepuščamo naključju. Še posebej v zimskem času nas lahko površnost drago stane. Kratek dan, dolga in hladna noč, zaprte gorniške postojanke, zahtevne razmere... Zavedati se je treba, da moramo biti vselej odvisni le od sebe, ne smemo se zanašati na to, da če bo šlo kaj narobe, bomo pač poklicali gorske reševalce. Gorska reševalna služba ni taksi servis (!!!), gorski reševalci morajo zaradi naših napak tvegati tudi življenje.

In če že na to dejstvo niti ne pomislimo, pa je dobro, da pomislimo nase in na naše prijatelje, s katerimi si delimo ture. Že zaradi tega, ker imamo radi sebe in nam ni vseeno za naše sopotnike, si izberimo turo, ki smo ji dorasli, izvedimo jo ob primernem času in razmerah ter poskrbimo za dobro pripravo, s katero predvidimo tudi vse mogoče težave, ki nas lahko doletijo na sami turi.

Načrtovanje in zbiranje informacij ter preverjanje poti bodo naše gorske ture naredili varnejše (arhiv B. Strmšek).

In nenazadnje, zelo pomembna je tudi družba na turah. Pa ne zaradi žurov, temveč, da imamo s seboj zaupanja vredne ljudi. Na ture se odpravljajmo s tistimi, ki jih poznamo, jim zaupamo ter z njimi sestavljamo učinkovito ekipo. Alpinist Jože Čop je nekoč dejal, da nas mora s soplezalci povezovati še vse kaj druga, kot pa le vrv. In res je tako, tega nikar ne pozabite. Ne postavljajte svoje želje pred primernega sopotnika, ker vam je najpomembnejše, da pač greste, pa ne glede na to, kdo vas bo spremljal. To je zelo napačen pristop. Razgledi z vrha bodo vsekakor lepši z nekom, ki mu zaupate. V končni fazi pa, če ne najdete primernih sopotnikov ter nimate dovolj izkušenj, obstaja možnost, da se udeležite kakšnega gorniškega tečaja ali najamete vodnika. Inštruktorji in vodniki so gorniki z dokazanim znanjem, to je zelo pomembno dejstvo!


Dobra priprava na turo pomeni bolj varen korak, lepše razglede in odlično družbo ter seveda nepozabne zgodbe. Ne pozabite tega...


#mountaineering #safeinmountains #adventure #drustvostrmina #nature #gorništvo

    koristne povezave

Show More

prostor za vaš oglas

© 2017 by strrmina.

Proudly created with Wix.com  

  • Wix Facebook page
  • Instagram Social Icon