• Društvo za pustolovske aktivnosti

TURNO SMUČANJE - s strmino v strmine 5

S smučmi v gore


Piše: Boris Strmšek (alpinistični inštruktor KA PZS in vodnik UIMLA)

Turno smučanje je gibanje po zasneženi gorski pokrajini na smučeh. To je nekoč nekdo povedal ali zapisal. Mogoče sem kje prebral, mogoče pa sem si celo jaz izmislil, pa saj je vseeno. Pred kratkim sem prebral tudi naslove in celo članke v stilu »vse o turnem smučanju«. Se mi je zdelo zanimivo, ker potem je torej zadeva dokončno rešena. Preberete in veste vse, kar ste želeli vedeti, prav vse. Ampak na srečo gore in gorništvo ni dokončno dorečeno področje. To je namreč skupek nekih dognanj, ki temeljijo predvsem na izkušnjah, izkušnje pa so od človeka do človeka različne. In tako pač lahko preberemo le »vse« od nekega avtorja, ki pa še zdaleč ni pobral tudi »vsega« od drugih. In izvemo vse, kar se nam zdi, da je potrebno, vendar če bi vedeli vse, potem nas to niti ne bi zanimalo. Zatorej bom še jaz napisal nekaj, kar pa še zdaleč niti ni vse z moje strani in niti vse, kaj vas zanima. Saj vsak dan spoznavamo nekaj novega. In čas gre naprej ter mi z njim. Kar je pravzaprav super in zato so aktivnosti v gorah toliko zanimive in nas čaka za vsakim ovinkom drugačna pustolovščina. Tudi turnosmučarska.

Turno smučanje je ena najlepših dejavnosti v gorah. Vsaj zame. A da bom smučal kdaj v gorah, si pred kakšnimi 53 leti, ko so me prvič postavili na smučke, seveda nisem mislil. Triletni mulček se je pričel preganjati po pohorskih strminah, oziroma takrat še bolj ravninah. Na položnem »baby liftu« sem nabiral prve smučarske metre. Kakšno leto, dve, tri kasneje sem se že spuščal v dolino, seveda v spremstvu staršev. A takrat seveda še nisem pomislil, da je možno smučati čez grape in stene v gorah, z vrhov dva, štiri, šesttisočakov ali celo višjih vrhov. Verjetno takrat sploh nisem vedel, da obstajajo. Pohorje sem malo širše spoznal v osnovni šoli, dve zimi sem celo treniral smučanje, občasno smo pozimi obiskali tudi kakšna bolj gorska smučišča, v osnovni šoli in na začetku srednje šole sem delal na vlečnicah, saj veste – podajanje sider, gorništvo sem nato spoznal v srednji šoli skozi knjige, nato pa po služenju vojaškega roka odšel v alpinistično šolo. Vmes sem seveda spoznaval pohorske strmine tudi izven smučišč. Divjanja med drevesi so se na srečo vedno dobro končala. No, vsaj zame, nekateri so se tudi polomili. Ok, priznam, enkrat sem zlomil smuči v enem jarku. Ampak so mi jih v Elanu zamenjali. Menda so imele napako, jaz pa jim tudi nisem razlagal, kje sem se vozil. Na prvi skupni turi alpinistične šole v visokogorje smo se pozimi leta 1986 povzpeli na Peco. V nahrbtniku sem na vrh pritovoril pancerje, na nahrbtniku pa smuči, takrat še 195 cm dolge »elanke«. Opravil sem svoj prvi smučarski spust z dvatisočaka. Turne smuči so takrat imeli redki. Super je šlo. Meni je pomagalo pohorsko vijuganje med drevesi, tisto je bil trening za vse življenje. Ni bilo prav veliko turnih smučarjev v tistih časih, kaj šele tistih, ki so se lotevali česa bolj ekstremnega. O tem smo bolj brali v tujih revijah, čeprav smo imeli nekaj takšnih junakov tudi v Sloveniji. Sedaj po dobrih 35 letih alpinizma, s katerim sem pričel svojo gorniško pot, so za razliko od takratnih samotnih smučin, zasnežena pobočja na gosto prepredena in razrita že takoj po sneženju. Razvoj opreme je šel daleč naprej, miselnost seveda tudi, Slovenci hodimo na gorniških poteh vštric drugim ali včasih celo malo naprej, popularnost turnega smučanja pa je šla do neba, s koronskim zapiranjem smučišč v zadnjem letu pa kar do nebes. No, tako nekako. Kljub izredni popularnosti smučanja v gorah v zadnjih zimah, pa žal ni toliko napredoval sam odnos do gora, niti znanje, zato je tukaj nekaj mojih misli ali izkušenj o takšnem in drugačnem smučanju v gorskem svetu. Nisem sicer premikal nekih mej na teh področjih, pogosto mi je manjkal kakšen smučarski partner za uresničitev idej, občasno sem se pa vseeno spustil tudi čez kakšno težjo oziroma bolj strmo linijo, pa še s kakšnega visokega vrha občasno, zato vseeno vem, kako je stati na smučeh sredi gorskih vrhov.

Turni smučarji v Dolini triglavskih jezer.
Turno smučanje je gibanje s smučmi po zasneženi pokrajini. (foto B. Strmšek)

Različne oblike gorniškega smučanja

Že odkar so ljudje pred okoli 8000 leti v nekaterih predelih Kitajske in Rusije pričeli uporabljati razne pripomočke za gibanje po snegu, kasneje s selitvami pa jih zanesli tudi v Skandinavijo, so smuči in smučanje, seveda ob prav tako vsestransko uporabnih saneh, spremljevalec človeka v zasneženi pokrajini. Osnovna oblika tovrstnega gibanja po snegu se je skozi zgodovino razvila v različne oblike smučanja – tek na smučeh, cross country smučanje, turno smučanje, telemark, alpsko smučanje, celo skoki na smučeh, ne smemo pozabiti ekstremnega ali po naše alpinističnega smučanja, tukaj je še deskanje, smučanje in deskanje pa se je preneslo tudi na vodo. Vsaka oblika ima še svoje podzvrsti, skratka tega je veliko, a ostanimo v gorah. Nekaj smo svoje v zgodovini dodali tudi Slovenci z znamenitimi »bloškimi smučarji«, saj so na Blokah zagotovo smučali že v 17. stoletju in so bili prvi smučarji v osrednji Evropi.

Turno smučanje na Komni.
Poznamo različne oblike smučanja v gorah, gre pa predvsem za lažje gibanje v zasneženem terenu. (foto B.Strmšek)

Če odmislimo smučišča, bi lahko nekako v gorski svet postavili tri osnovne oblike:

- turno smučanje

- freeride

- alpinistično smučanje

Vse tri oblike imajo neke stične točke oziroma cone prekritja, lahko pa bi jih razdelili tudi na izkušnje in zahtevnost oziroma nevarnost tega početja. Če gre pri klasičnih turnih smučarjih za izkušene in opremljene gornike, ki uživajo v vzpenjanju in vijuganju ob lažjih spustih po prelepi gorski naravi, gre pri »freeriderjih« bolj za ljudi, ki jim je osnovni cilj smučanje po celcu in nekoliko zahtevnejših oziroma strmih terenih, pri tem pa jih ne zanima toliko samo vzpenjanje na vrhove, pa tudi gorniškega znanja imajo nekateri manj. Smučarske naprave so dobrodošle, saj si s tem olajšajo vzpone. Pri alpinističnih smučarjih gre običajno za najbolj izkušene gornike z veliko znanja, njihov cilj je predvsem spust po neki zahtevni liniji, kjer ne gre toliko za lepoto smučanja, temveč za zahtevnost spusta. Za sam vzpon pa večinoma kombinirajo hojo na smučeh in plezanje s smučmi na nahrbtniku. To, da ste sedaj lahko tudi na (zaprtih) smučiščih srečali kakšnega nadobudnega ljubitelja snega, kako jo maha navkreber z nahrbtnikom s smučmi, seveda nima kaj dosti z alpinističnim smučanjem, bi pa bil verjetno dobra perspektiva, če ga ni minilo tovrstno početje ob zagonu smučarskih naprav. Lahko pa bi rekli, da so »alpinistični freeriderji« nekje top smučarski norci. No, skoraj smo pozabili na deskanje na snegu, smučarji pogosto žal radi ignoriramo deskarje. A deskarjem raznorstne snežne razmere (pretežno pa slabe), ne gredo prav na roko oziroma na desko. Zamislite si recimo spust po trdem Turskem žlebu ali Jalovčevem ozebniku. Smučarji še kar uživamo, deskarji pa preklinjajo. No, v celcu je seveda super... Vsekakor je deskanje z razvojem »splitboardov« nekoliko bolj utrdilo prisotnost v gorah, saj se deska razdeli na dva dela in je s tem omogočeno tudi vzpenjanje. »Navadni« deskarji pa se znajdejo tako, da desko pač nosijo na nahrbtniku, pogosto si pomagajo pri hoji s krpljami.

Smučanje pod Kredarico v Julijskih Alpah.
Smučanje v gorah je užitek, če počnemo to v varnih razmerah. (foto B. Strmšek)

Sam sem se srečal z deskanjem na snegu v bistvu le nekajkrat zares. Prvič sem nesel pred daljnimi 30 leti pod Raduho doma narejeno desko, ki mi jo je posodil bratranec Igor. Nekaj sem se trudil v obilici novozapadlega snega, moje smučine oziroma »desčine« pa so zgledale nekako takole: dva zavoja, luknja, trije zavoji, luknja, luknja, dva zavoja, luknja, pet zavojev (in vriskanje), luknja, trije zavoji, streseno drevo... Kolega Lori in Andrej nista bila navdušena, da bi se preizkušala v tej kaskaderski disciplini, smo pa potem raje skakali s skalnih balvanov, da vidimo kdo se bolj globoko potopi v sneg. Na srečo smo skakali na noge. Zaključek je bil moj spust v dolino, pri tem je bilo višek adrenalina deskanje po spluženi cesti z vsaj meter visokimi napluženimi robovi. Aha, deska ni imela kovinskih robnikov, zato se ni bilo prav preprosto ustaviti. Salte, padci na hrbet in druge akrobacije so bile nenamerne, a se jim nisem znal izogniti. Sem pač bil smučar, kaj hočemo. Skratka prvi preizkus sem preživel. Moje naslednjo »pomembno» deskanje je bilo leta 2002, po mojem smučarskem spustu z vrha Aconcague (6960 m). V bazi je imel eden od argentinskih fantov snežno desko. Pa smo ob pivu po mojem spustu prišli na idejo, da gremo na ledenik in menjavamo opremo. Ubogi poba se je skoraj ubil z mojimi smučmi, jaz pa sem okoli 300 m našega »smučišča« prevozil z le dvema padcema. Bil sem glavni, so me vprašali, če sem profi deskar, ha, ha. Kasneje nisem nikoli več stal na deski.


Nevarnosti smučanja v gorskem svetu

Težko je vse skupaj posplošiti, saj nas je veliko različnih ljubiteljev vijuganja po gorskih pobočjih, vsak ima svoje znanje, izkušnje, vsakemu je bližje neka druga oblika smučanja, težavnosti, vsekakor pa drži, da so nevarnosti turnega ali kakršnegakoli smučanja v gorah odvisne predvsem od nas samih. O tem smo govorili že v enem od prejšnjih zapisov, priprava na turo pa je že tista prva varovalka, kjer lahko marsikatero nevarnost zmanjšamo do minimuma. Če se dotaknemo nekoliko nevarnosti, ki prežijo na te tri osnovne oblike gorskega smučanja oziroma smučarje, bi sam sicer ocenil, da so nekako najbolj varni običajni turni smučarji, ki se gibljejo po manj zahtevnih terenih in ob primernih razmerah. Freeriderji so že bolj na udaru, saj nekateri ob vožnjah z gondolo na vrh hriba navdušeno gledajo, kje bodo potegnili linijo, pozabijo pa, da so razmere izven smučišč lahko tudi nevarne. Njihov lažen občutek varnosti ob uporabi plazovne opreme (žolna, sonda, lopata in običajno tudi plazovni nahrbtnik) se nemalokrat konča v plazu. Pogosto pa jih rešuje hitrost, s katero lahko ubežijo valečim snežnim gmotam, če imajo srečo. Pa recimo raje veliko sreče. Pri mnogih je opaziti pomanjkljivo poznavanje nevarnosti oziroma predvsem plazov (in vsega, kar spada zraven) ter pomanjkljive izkušnje glede rokovanja s plazovno opremo. Alpinistični smučarji? Hmm, ja norci, kaj naj rečem. Ob tem, da se v hribih znajo obrniti na vse strani, da imajo opremo, ki jo celo znajo uporabljati, da se radi pomatrajo, znajo smučati ali pa so pač dovolj pogumni, da tako mislijo. So pa zato linije, ki jih smučajo, toliko bolj nevarne. Velikokrat tukaj odloča drobna in hipna reakcija, nesreče pa so bolj posledica pomanjkanja smučarskih izkušenj posameznikov ter naključja, tako recimo glede zdrsov, plazov in podobnega. Da se razumemo, tukaj govorim o tistih, ki so šli skozi razne oblike gorništva in imajo izkušnje, odnos do gora in hodijo v hribe primerno opremljeni. Ne govorim o tistih, ki so si v zadnjih letih nabavili turnosmučarsko opremo, ker je menda to zdaj moderno ali pa celo v zadnjih mesecih, ker jim zapirajo smučišča, pa je to za nekatere zanimiva alternativa. To so še vedno »instant turni smučarji«, ki morajo najprej osvojiti veliko gorniškega znanja, da bodo lahko varno zahajali v visokogorje. Tudi ne govorim o vseh tistih, ki se zgledujejo po tekmovalcih na turnosmučarskih relijih. Uporaba »ultra-light« opreme za dirkanje ob smučiščih ali po bližnjih pobočjih še ne pomeni, da so takšni ultra-light dirkači primerni za obisk visokogorja. Se spomnim besed Dava Karničarja, da »ultra-light ni vselej ultra dobro, še posebej, ko nas v gorah preseneti narava«. Točno tako. Če želimo biti enako hitri z nekoliko težjo opremo, je pač treba malo več trenirati, kar pa ni prav moderen način razmišljanja. Kar pa se tiče znanja smučanja, pa vam je hitro jasno, ko pogledate razrita pobočja nekaterih najbližjih turnosmučarskih ciljev. Brez skrbi, da se po sledovih v snegu hitro ugotovi, s kakšnim znanjem se vzpenjate, obračate, smučate in še kaj.


Vedeti moramo, da v zasneženih gorah niso edina nevarnost le plazovi. Izogibati se je treba tudi padcem, še posebej v strmih in trdih snežnih pobočjih ter žlebovih. Padci so lahko zaradi slabih razmer, posledica pomanjkanja izkušenj ali naše nepozornosti, pa tudi zaradi pomanjkljivosti opreme, običajno pa kombinacija vsega po malem. Ko je pred vami strm spust po pobočju z 10 do 20 cm novega snega, je dobro vedeti ali je pod novim snegom mogoče led. Ne pozabimo na spremembe vremena in s tem oteženo orientacijo. Vremenska napoved in oprema za orientacijo je del priprave na turo. Ni pa samo orientacija težava, če nas ulovi slabo vreme. Če bomo morali poiskati zavetje nekje v gorah in prebiti noč na prostem, se zavedajte, da nam vsaka malenkost prav pride. Predvsem pa moramo logično sklepati in se zaščititi pred vetrom, mrazom, vlago in ostalimi vremenskimi vplivi. Izkopljemo si luknjo v sneg ali naredimo zavetje pod kakšnim drevesom, se zavijemo v zaščitno folijo ali bivak vrečo (ne verjamem, da nosite zraven spalne vreče), še najbolje je vedeti ali je v bližini kakšno gorniško zavetišče, se pravi bivak ali zimska soba, odprta planinska koča pa je tako zadetek na loteriji, ko vas preganja slabo vreme. Ker je takšno preživetje v naravi odvisno tudi od izkušenj, ne škodi, če to kdaj namerno preizkusite, predvsem v dobrih vremenskih pogojih. Zna biti luštna pustolovščina, pa še manj boste presenečeni, ko sem vam potem to zgodi zares.

Turni smučar se prebija čez plaznice v Dolini triglavskih jezer.
Zavedati se moramo, da na turne smučarje prav tako prežijo različne nevarnosti. (foto B. Strmšek)

Nekaj napotkov in pravil ob pripravah in izvedbi smučarskih tur v gorski svet:

- Izbira primerne (!) ture za naše smučarsko in gorniško znanje – vodniška literatura je ob tem zelo priporočljiva, če jo boste kombinirali z vašimi izkušnjami, poznavanjem ter informacijami, ki jih dobite na spletu in od kolegov.

- Izdelamo si časovnico ture, kateri prilagodimo nato tudi opremo (oblačila, hrano, pijačo, oprema za bivakiranje...)

- Preverimo planinske postojanke, da smo seznanjeni, kaj je odprto in oskrbovano na področju, kamor se odpravljamo.

- Oprema za orientacijo je zelo nujen pripomoček na vseh turah, še posebej zimskih – karta, kompas, višinomer oziroma GPS naprava ali telefon z aplikacijo za navigacijo, vse pa moramo znati uporabljati!

- Popolna turnosmučarska in gorniška oprema – tukaj se ne sprašujemo ali vzeti recimo zraven plazovno sondo ali ne, ni vprašanja okoli derez in cepina, prve pomoči ali orodja za popravilo vezi, ker samo popolna oprema vam lahko pomaga v primeru težav.

- Več dni pred turo preverjamo razmere ali pa jih preverjamo za več dni nazaj, da smo seznanjeni z dogajanji v snežni odeji in preobrazbo snega, preverjamo, preverjamo...

- Preverjanje vremenske napovedi in nevarnosti proženja snežnih plazov – stopnja 1. in 2. pomeni, da je ob običajni previdnosti primerno za turo, 3. stopnja zahteva zelo veliko previdnost na turi in seveda prilagajanje ciljev, 4. in 5. stopnja pa pomeni, da raje izberemo kakšno drugo aktivnost, ki je vezana bolj za ravnine oziroma doline, gorskega sveta pa se izogibamo.

- Na turo se odpravimo zgodaj, upoštevamo, da je pozimi krajši dan, čelna svetilka je nujna ter seveda tudi rezervne baterije.

- Na zimske ture nosimo termovko s toplo pijačo, če nimamo možnosti dobiti tega v gorniških postojankah. Z mrazom je povezana izguba energije, ob tem smo vse počasnejši, v mraku in temi je pozimi orientacija težja, izgubljeni in brez bivak opreme se lahko hitro znajdemo v nevarnosti.

- Na ture hodite z ljudmi, ki jih poznate, jim zaupate ter so dovolj izkušeni, da vam bodo v pomoč v primeru težav. Neizkušeni naj hodijo na ture z inštruktorji ali vodniki.

- Na daljše ture hodite le s preizkušeno in brezhibno turnosmučarsko opremo, še posebej čevlji morajo biti »prijazni« do vaših nog.

- Preden se odpravimo na turo, moramo poznati svojo opremo, ki mora biti nastavljena (tudi recimo dereze na smučarske čevlje), obvezno je treba imeti tudi praktične izkušnje iz reševanja izpod plazov (priporoča se udeležba na »plazovnih delavnicah«).

- Naj bo vsaka tura tudi priložnost za vajo – na začetku ture ali na primernem mestu ponovimo »iskanje in reševanje zasutih v plazu« ter nekaj osnovnih tehnik iz turnega smučanja, naredimo kakšen prerez snežne odeje, na primernih razglednih točkah pa s prepoznavo vrhov in drugih objektov v naravi vadimo orientacijo.

- Preden greste na turo, obvestite o svojem cilju domače ali kolege v društvu, klubu, v avtu na vidnem mestu pustite obvestilo o svojem načrtu oziroma cilju, javite se v kočah, vpisujte se v vpisne knjige, vsako spremembo na turi pa obvezno javite, če je le mogoče. Tako bo v primeru težav ali izginotja pomoč lahko prišla hitreje in predvsem pravočasno.

- Na turi nikoli slepo ne sledimo tujim smučinam ali drugim turnim smučarjem, temveč zaupajmo svojim občutkom.

- Če se nam zdi, da je predvsem zaradi varnosti treba narediti prerez snežne odeje, je v bistvu bolje obrniti proti dolini oziroma proti bolj varnim področjem.

- Uspeh ture je priti živ in zdrav nazaj domov in ne (le) na vrh gore.

Ko pridemo na vrh gore, smo šele na pol poti do doma, kjer se konča tura. (foto B. Strmšek)

Nekoč so bila smučišča, predvsem v popoldanskem času, dober trening za turno smučanje, pa če se to še tako smešno sliši. Kuclji oziroma grbine, med katerimi si se skoraj izgubil, narinjen sneg, kamenje na progah... Sedaj, če ni smučišče kot preproga, nam že ni prav. Ampak nekateri smo se učili smučanja na smučiščih, ki so bila bližje njivam, kot pa preprogam. V bistvu gre za to, da v slabših razmerah smučaš, boljši in bolj vsestranski smučar postaneš. Pršenje celca in simetrično pravilne vijuge za nami so seveda nek ideal, ki si ga najprej predstavljajo tisti, ki jih zamika smučanje v gorskem svetu. No, realnost je nekoliko drugačna. Celc se hitro preobrazi, že prej ga razrijejo drugi smučarji, potem se naredi skorja, pa sredi dneva ujuži, v senčnih predelih naletimo po preobrazbi tudi na led, običajno pa je turno smučanje skupek vsega naštetega. Smučanja se ne moremo učiti v gorah, zato so bolj primerna smučišča, v gorski svet moramo že priti vsaj z osnovnim smučarskim znanjem. Tako vam bo zagotovo lažje.

Potrebno je znati izbirati smučino, tako navzgor, kakor tudi navzdol. To je predvsem rezultat izkušenj in neprestanega opazovanja. Velikokrat se mi kdo začudi, ko sledimo smučini, ki poteka naravnost navzgor in postaja vse bolj strma, jaz pa nenadoma zavijem z nje in si naredim svojo. Ali ni lažje slediti že uhojeni? Ne, ni, če je neprimerna, predvsem prestrma. Vzpenjanje z maksimalno podloženo peto in po možnosti še zglajena ter poledenela smučina pomeni veliko nepotrebno izgubo energije. Zdrs je lahko vrhunec tega brezglavega sledenja. Če se držite pravila, da si peto podložiš le največ s prvo stopničko ter potem temu prilagajate potek smučine, boste lahko uživali tudi na vzponu. Strmino lahko premagate tudi s položno smučino. Naredili boste nekaj več metrov, toda porabili manj energije. Zato pa je treba opazovati teren pred nami in ves čas že z očmi izbirati najugodnejšo linijo vzpona ter izkoriščati konfiguracijo terena. Prav tako bodite pozorni na prečenja pobočij, tako med vzponom, kot spustom. Če je nekdo že šel pred vami, še ne pomeni, da je varno. Se je recimo že v letošnji zimi zgodilo, da je bil spust tako dober, da je skupina šla navzgor še enkrat. In se je sprožil plaz, rezultat pa ni bil prav dober. Plazovna oprema in znanje smučanja vas ne varujejo pred plazovi! Ker se določeno število nesreč v plazovih konča tudi s smrtnim izidom, je seveda na vas samih, da se odločite, kaj vam je pomembnejše – varnost ali junaštvo. Previdnost še ne pomeni, da je treba ostati doma na kauču, kakor nekateri upravičujejo svojo predrznost, temveč, da cilj prilagodite danim razmeram. Namesto v Jalovčev ozebnik greste raje na Vošco, namesto v Turski žleb na Savinjsko sedlo, namesto na Grintavec pa raje na Veliko planino, če ni primernih razmer oziroma varnosti na turah. To pa je vseeno še daleč od kauča, a ne!?

A nekaj o zanimivih smučarsko-gorniških pustolovščinah boste lahko prebrali v naslednjem prispevku.

Smučanje na Gran Paradisu v Grajiških Alpah.
Turno smučanje je kombinacija smučarskega in gorniškega znanja. (foto B. Strmšek)

Oprema za turno smučanje

To je poglavje, ki je zelo nehvaležno, a obenem še skoraj bolj pustolovsko od kasnejšega smučanja v gorah. Kako najti primerno opremo? Zelo pogosto in preprosto vprašanje, na katero pa ni preprostega odgovora. Prvič zaradi tega, ker je te opreme veliko in z zelo velikim cenovnim razponom, drugič pa ker smo ljudje zelo različni. Pa sedaj tukaj ne gre toliko zato, da se razlikujemo po videzu, saj manekenski ali grob hribovski videz nima nič z opremo, saj ne gremo na modno revijo ali poziranje na vrhovih. No, nekateri v bistvu res razmišljajo v tej smeri, saj v gneči na najbolj priljubljenih vrhovih pa res ne moreš zgledati kot hribovski klošar. Fotke in objave so skoraj nuja, če ne že kar obveza. Ampak... Če boste želeli opraviti zares dobre ture in se odpraviti tudi nekoliko dlje od Viševnika, Dovške babe, Krvavca in podobnih, boste morali poskrbeti za opremo, s katero boste uživali in ne trpeli. In kaj je najbolj ključno pri opremi? Barva? Hja, za fotke zagotovo. Cena? Za občudovanje vaši prijatlov in znancev mora biti čim višja. Teža? Čim nižja seveda, najbolje takšna, ki kar sama hodi in lebdi. Smučke? Brez njih vsekakor ne boste mogli smučati. A, skrivnost je v – čevljih. Aja? Čevljih? Brez veze, dolgcajt bi rekel kdo. Ko vas pa po nekaj urah prične vse tiščati in žuliti, vi ste pa še daleč od cilja ture, da ne govorimo, da vas čaka še spust, potem boste vedeli, o čem govorim. Če komaj čakate, da se rešite smučarskih čevljev in jih nato nekaj dni po turi nočete videti oziroma jih niti ne morete obuti na razbolele noge, potem ste naredili napako že v osnovi. Pomislite na to, da so najbolj čislane večdnevne ture po visokogorju ali celo čez ledenike, kjer ni trgovin, servisev in tudi ne ambulant, da bi vas ali vaše čevlje poservisirali oziroma spravili v red. Zato testirajte opremo na krajših turah, preden se recimo odpravite na legendarno Haute Route, kjer vas v šestih dneh čaka okoli 100 km potepanja po ledenikih med tri in štiritisočaki. Ali pa recimo na našo Triglavsko magistralo, kjer boste prav tako nekaj dni preživeli stran od civilizacije.

Ko razmišljate o prvi nabavi turnosmučarske opreme, vam bodo vsekakor prijatelji govorili predvsem o smučeh, ki jih morate nabaviti, ker imajo oni tudi takšne in takšne in so top, zelo lahke, super vodljive in kaj vem kaj še vse, toda pozabili so vam povedati, da z neprimernimi čevlji ni velike razlike med dobrimi smučkami in dobro leseno desko, pa najsi bo ta iz macesna ali hrasta. Čevlji! Čevlji! In še enkrat – čevlji! Če ste začetnik, bo to nekoliko bolj zahtevna naloga. Ampak rešite jo s poizkušanjem, nastavljanjem, testiranjem, vzeti si je treba precej časa in poizkusiti več modelov ter različnih številk, pa tudi na različne nogavice in še je variant. Tudi toplotna obdelava čevlja, da se popolnoma prilagodi vaši nogi. Ko najdete končno primeren čevelj zase, se prične lažji del nabave opreme. To je odvisno predvsem od vašega predhodnega znanja in seveda debeline denarnice. Naslednje so na spisku turne smuči. Sedaj ne bom delal selekcije med proizvajalci in nikogar ne bom favoriziral, saj niti sam ne uporabljam zadnjih modelov, temveč se trudim s tistim, kar mi je cenovno dostopno, narediti čim boljše ture in opremo uporabljati čim dalj časa. Za to pa je treba skrbeti, jo redno servisirati in tudi paziti, kje smučamo. Mogoče le nasvet za začetnike, da se je treba izogibati ultra light oziroma tekmovalni opremi, pa tudi pretirano širokih smuči ne kupovati. Recimo neko takšno primerno povprečje je širina smučke med 85 in 90 mm pod čevljem. Dolžina smuči naj bo nekje okoli vaše višine ali največ nekaj centimetrov manj.

Vezi za turno smučanje? Na tržišču je veliko tega, delimo jih na klasične vezi in tako imenovane »pin vezi«, ki so večinoma nekoliko manjše in lažje. A to naj ne bo merilo. Pozanimajte se, katere vezi imajo varen izmet čevlja, zaželjeno je, da je ta lastnost čim bližje alpskim vezem. Zaradi varnosti namreč. Poznam tudi primere lomljenja nog, ker vezi niso imele popolnega stranskega izmeta. Mogoče za začetek nabavite klasične vezi (Fritschi, Tyrolia - dela vezi tudi za različne druge znamke, Marker...), kasneje pa preidete na pin sistem (Dynafit, ATK, Fritschi, Marker, G3, Plum, Salomon...), proizvajalci imajo veliko različnih modelov, seveda pa je to odvisno tudi od vašega smučarskega čevlja. Za pin vezi morajo imeti čevlji posebne kovinske luknjice na sprednjem delu ob strani. In k vezem spadajo tudi srenači, ki so nekakšne dereze za smuči, pomembni pa so tudi »štoperji«. Če jih nimate, potrebujete varnostni trak ali žičko, da vam ne pobegnejo smučke pri padcu. A to skoraj odsvetujem, saj se vam lahko zgodi, da vas ob padcu smučka celo udari, takšno bližnje srečanje sem nekoč že doživel. Od takrat imam raje štoperje. Pogledajte tudi na kakšne forume in preberite mnenja, saj imajo nekatere vezi tudi pomanjkljivosti ali so znane celo po lomljenju. Saj vam pravim, da je to cela znanost, zato se nič ne čudite. Ko boste šli enkrat skozi vse to, bo naslednjič lažje. V praksi pa je najprej treba osvojiti osnove turnega smučanja na številnih krajših turah, kjer spoznavamo opremo in njene zmožnosti, predvsem pa sami pridobimo izkušnje. Šele, ko je za nami lepa vrsta tur, bomo lažje vedeli, kam nas bo nato vodila pot, tudi glede opreme. Izkoristiti je treba tudi kakšno možnost za testiranje, predvsem pa se pozanimati pri strokovnjakih, da vam svetujejo. In opazujte izkušene, od njih se lahko veliko naučite. Za začetnike se priporoča udeležba na kakšnem tečaju turnega smučanja in vodenih turah, ki jih organizirajo razna planinska ali športna društva, alpinistični odseki in profesionalni vodniki (UIMLA planinski vodniki, IFMGA gorski vodniki).

Na  vrhu Monte Piana v Dolomitih.
Turnosmučarska oprema mora biti brezhibna ne glede na znamko in model. (foto I. Tominšek)

Nič še nismo omenili kož za turne smuči, s katerimi komaj smuči dobijo svojo funkcijo vzpenjanja. Ko kupujete smuči, poskusite dobiti zraven originalne kože, običajno so to kvalitetni proizvajalci. Vsekakor je priporočljiva mešanica moherja in sintetike, med proizvajalci pa Pomoca, Kohla, Colltex in podobni. Ko koža izgubi svoje lastnosti oziroma se obrabi in nam zdrsuje med vzpenjanjem, je čas za zamenjavo. Obnoviti je možno lepilo, to lahko uredite sami, a priporočam, da vam to vseeno naredijo na na kakšnem servisu smuči, ki jih ima večina trgovin s turnosmučarsko opremo. Tam vam po meri naredijo tudi kože, ko je čas za nakup novih. Pomembna je tudi impregnacija kož, tudi to lahko naredimo sami, saj se dobijo različni preparati. Ko popusti impregnacija, se koža prepoji z vodo, v hladnejših predelih nato zmrzne, na kožah se prične nabirati sneg in gibanje je oteženo. Sodi pa v nahrbtnik in zraven na ture tudi nekaj pripomočkov za pomoč oziroma servisni komplet. Z voskom za smuči lahko namažemo tako smuči, da bodo lepše tekle med smučanjem, kakor tudi kože, da lepše drsijo in se na njih ne nabira sneg, saj je neke vrste impregnacija. Kakšna manjša plastična ploščica je uporabna za strganje snega, če se nam to že zgodi. Lepilni trak je uporaben za improvizacijo oziroma pomoč, če slučajno kože ne primejo več na smuči, kar se včasih zgodi, ko jih večkrat snemamo in natikamo. Kakšno manjše kombinirano orodje z različnimi nastavki (izvijači) je uporabno za nastavitev vezi ali celo smučarskih čevljev. Bombažna krpica je uporabna za drgnenje smuči, ko jih namažemo z voskom, obenem pa za brisanje smuči, preden ponovno nataknemo kože. Naj vam ne bo žal teh nekaj dodatnih dekagramov, ki jih boste imeli zraven, ob težavam vam lahko zelo olajšajo turo. Seveda ne pozabite na prvo pomoč, ki vselej sodi v nahrbtnik ter na obvezno čelno svetilko z rezervnimi baterijami. Tudi to lahko pride zelo prav, tako ob žuljih ali resnejših nesrečah, pa tudi ob nočnem potepanju, saj je pozimi dan precej krajši in dolge ture se včasih pričnejo in končajo v temi. Upoštevajte to že ob načrtovanju ture. Ker pa je gorništvo zelo nepredvidljiva dejavnost, vam našteti pripomočki lahko zelo koristijo. Saj vemo, da brez zaščitnih sončnih očal tudi ne hodimo pozimi v gorski svet!? V slabem vremenu ali celo sneženju in vetru nam pa bolj prav pridejo klasična smučarska očala, jaz jih imam pogosto zraven. Zaščitna čelada je pri smučanju skoraj obvezna, lahko je gorniška oziroma alpinistična ali pa smučarska, katera vas bo nekoliko bolj zaščitila, vendar imajo vsaj nekatere eno zanimivo pomanjkljivost – slabše slišite zaradi posebne zaščite za ušesa. A so na tržišču seveda že kombinirane in vsestranske, le cene so tudi tukaj precej zasoljene. Jaz zaenkrat smučam v gorah še z alpinistično čelado, s smučarsko pa v bolj urbanih okoljih.

Da ne bi mislili, da sem pozabil na smučarske palice, ki so običajno teleskopske oziroma zložljive. Za smučanje naj bodo nekoliko močnejše konstrukcije oziroma iz boljših materialov, saj jih boste sicer hitro polomili. Se pravi, da tukaj pazljivo izbirajte proizvajalca, ker velja pri tem večinoma pravilo »kdor poceni kupi, dvakrat kupi«, pa še tudi to »malo gnarja, malo muzike«. Ne sicer vedno, toda vsekakor boste morali za kvalitetne palice odšteti nekaj eurov več, kot pa si želite. Krpice naj bodo večje, ročaji pa mehki in podaljšani čez ves zgornji del palice. Med proizvajalci vsekakor velja omeniti Leki, Black Diamond, Komperdell, v naših trgovinah z gorniško opremo pa boste zagotovo našli še kaj uporabnega.

S primerno opremo in izkušnjami bodo naše ture lepše. (foto B. Strmšek)

Dereze in cepin so poglavitni del zimske gorniške opreme, prav tako jih velikokrat uporabljamo na turnem, predvsem pa pri alpinističnem smučanju. Ko postane podlaga za vzpenjanje prestrma in pretrda oziroma ledena, je čas, da se smuči preselijo na nahrbtnik, na noge nataknemo dereze, v roke vzamemo cepin. Ne pozabite, da pred turo dereze prilagodite turnosmučarskim čevljem. Včasih nas tura pripelje na vrh gore, od koder ni mogoče smučati. Takrat nam dereze in cepin pridejo prav, da se varno naužijemo razgledov tudi z vrha. Je pa veliko večjih in manjših žlebov, grap, ozebnikov, kjer je zaradi večjih naklonin skoraj nemogoč vzpon na smučeh, zato se povzpnemo čez takšne predele klasično, obenem pa si ogledamo razmere za smučarski spust. Če ocenimo, da bi bilo prezahtevno ali celo prenevarno, sestopimo nazaj peš ali pa smučamo na drugo položnejšo stran gore, če je to mogoče.

Verjamem, da vam ni treba razlagati, kako se oblečemo v gorah, saj naj bi smučali v gorah že izkušeni gorniki, zato bomo tole preskočili in se nekoliko posvetili bolj pomembni opremi. Namreč spet smo pri plazovni opremi, ki smo se je dotaknili že večkrat, predvsem pa v prispevku o plazovih. Tako imenovani plazovni trojček – plazovna žolna, plazovna sonda in snežna lopata, je obvezen spremljevalec na vseh turnih smukih. Seveda tudi takrat, ko pozimi hodimo v gore peš, se pravi da je zelo pomemben del zimske opreme. Če nabavljate žolno, imate na voljo precej setov, bodite pozorni na to, da so v takšnih kompletih običajno lopate nekoliko slabše. Lopata mora biti vsaj s teleskopskim ročajem, da je bolj uporabna, če jo lahko namestimo na ročaj kot motiko, pa je super. Če ima lopata še luknje za izdelavo sidrišč v snegu, pa je tako idealna. Seveda nobena lopata ne kopa sama, vsekakor pa upam, da vam je nikoli ne bo treba uporabljati zares, s tem mislim izkopavanje zasutih izpod plazu. Pri plazovnih žolnah bodite pozorni, da ima tri antene, da ima domet vsaj okoli 50 m, možnost lociranja več zasutih oseb, avtomatski preklop z iskanja na oddajanje signala ter da baterije dolgo držijo. Barva, oblika in ostalo je nepomembno. Tudi znamka ni toliko merodajna, sedaj imate recimo pri nas na voljo Ortovox, Pieps, Arwa, Mammut Barryvox, BCA, Black Diamond, že osnovni modeli so povsem primerni za vse uporabnike. Znanje uporabe plazovne opreme je pravzaprav bolj pomembna, kakor sama oprema. In seveda previdnost ter poznavanje nevarnosti, da nam tovrstne opreme ni potrebno uporabljati. Razen na tečajih in pri vajah, ki jih lahko izvedemo tudi na turah. V zadnjih letih je vse bolj razširjen plazovni nahrbtnik, ki je še nek dodatek k varnosti. Ob nevarnosti sprožimo napihljive mehe ali balone, ki nas obdržijo na snežni površini. Kljub večji teži in ceni je plazovni nahrbtnik vsekakor koristen pripomoček, saj nam še za nekoliko procentov dvigne možnost preživetja v plazu. A ni vsemogočen, še vedno največ velja naše znanje ter izkušnje.

* * *

Za zaključek še enkrat – preden se odpravite v visokogorje, se dobro pripravite na turo. Kompletna in brezhibna oprema ter vaša fizična in psihična kondicija je odlična kombinacija, v družbi z znanjem in izkušnjami pa dobra referenca za varnost na turah.

Naj tako za konec omenim še mojo osebno turnosmučarsko opremo oziroma naj navedem, na čem se potepam po zasneženih gorah. V bistvu nič posebnega. Zaenkrat imam dvojne smuči, obojne so Elan. Na ožjih Alaska Pro imam vezi Fritschi Vipec in kože Pomoca, na širših Himalaya pa vezi Elan Ambition in kože Contour. Razmišljam o novih smučeh, sem se že skoraj odločil za Atomic Backland, a počakajmo še malo... Tudi čevlje imam dvojne, 12 let stare Garmont G-Fit, ki so mi super na nogo in upam, da bodo še vzdržali kakšno leto, ter novejše La Sportiva Spectre, ki pa me nekoliko tiščijo, jih bom pa poskusil nekoliko termično prilagoditi, ko se odprejo trgovine in servisi. Palice Black Diamond se dobro obnašajo. Plazovni trojček je sestavljen iz žolne Arwa Neo, plazovne sonde Mammut in multifunkcionalne lopate Ortovox (plastična), seveda pa je doma še nekaj tovrstne opreme, ki jo večinoma posojam. Plazovnega nahrbtnika zaenkrat še nimam.

Se vidimo ob priliki na snežnih pobočjih. Želim vam varen korak in lepe zavoje!

Na Voglu z razgledom na Triglav in Julijske Alpe.
Turno smučanje je smučanje z razgledi. (foto B. Strmšek)

#mountaineering #safeinmountains #adventure #drustvostrmina #nature #gorništvo #varnovgore

Recent Posts

See All

    koristne povezave

Show More

prostor za vaš oglas

© 2017 by strrmina.

Proudly created with Wix.com  

  • Wix Facebook page
  • Instagram Social Icon