PLAZOVI - s strmino v strmine 4

Bela nevarnost

Piše: Boris Strmšek (alpinistični inštruktor KA PZS in vodnik UIMLA)

Ko se pozimi odločamo za izbiro ture, je zelo pomembno, da poznamo potek ture, predvsem konfiguracijo terena, saj je s tem povezano tudi poznavanje potencialnih nevarnosti, s katerimi se srečujemo na turah. Hkrati ob poznavanju razmer in vremenske situacije lahko že zelo natančno določimo, kaj nas čaka, ko se odpravimo v gorski svet. Vsekakor pa smo že v prejšnjem delu ugotovili, da so najpogostejša in najbolj razširjena zimska nevarnost plazovi. Nekateri jim pravijo tudi »bela nevarnost«, nekateri celo »bela smrt«. Kakorkoli že, njihova omemba ima vsekakor zlovešči prizvok. Če pa ste kdaj slišali šum, ko je zdrsnil sneg, ali pok, ko se je razletelo kložasto pobočje ter zgrmelo proti dolini, boste zagotovo vedeli, da plazovi niso nič kaj zabavnega. Če pa je že kdaj odneslo vas, vašega kolega na turi, koga od prijateljev, znancev ali je v plazu celo umrl nekdo, ki ga poznate, vam je kristalno jasno, da so plazovi največja nevarnost, s katero nam pozimi preti narava. A brez skrbi, ne pomeni že vsak sneg avtomatsko tudi plazu in ta nevarnost ne obstaja vedno. Plazovi sami po sebi niso nevarni, temveč le takrat, ko se znajdemo na njihovi poti. A to je vsekakor možno predvideti in na srečo obstaja že veliko znanja ter informacij, s katerimi se lahko pred nevarnostjo plazov zavarujemo oziroma se jim izognemo. Prva možnost je že ta, da se po večjem sneženju nekaj dni ne odpravljamo na izpostavljena pobočja. Najbolj so izpostavljena plazovom odprta, neporaščena pobočja naklonine nekje med 20 in 55 stopinj naklona (lahko tudi nekaj stopinj gor in dol), to so pa obenem najbolj idealna pobočja tako za hojo, lažje plezanje, kakor tudi za turno smučanje. Največ plazov se sproži na nakloninah 30 do 45 stopinj, zato je tam potrebna še posebna previdnost. Pri manjših nakloninah snežna odeja težje zdrsne ali pa sploh ne, pri večjih nakloninah pa že ob samem sneženju sneg sproti plazi, zato je tam kasneje nevarnost manjša. Seveda pa je treba upoštevati, da smo v vseh ozebnikih, grapah, žlebovih in podobnih ožjih delih izpostavljeni plazečemu snegu tudi ob relativno varnih razmerah.

Kdaj pa so razmere varne? Ob prvih sneženjih in predvsem na začetku zime, ko podlaga še ni stabilna ter sneg predelan, zagotovo obstaja večja nevarnost, kot v drugi polovici zime in spomladi. Pred leti v prvem delu zime skoraj nihče ni zahajal v visokogorje, razen ob izjemoma dobrih razmerah, pa še to so bili večinoma alpinisti ali zelo izkušeni gorniki. Od konca poletne sezone v oktobru, novembru, pa vse do srede januarja so gore precej samevale, saj so takrat razmere pogosto neprimerne zaradi nepredelanega snega in nestabilne snežne odeje. Prav tako od srede aprila do druge polovice junija niso najbolj primerne razmere, saj snega je še vedno precej, a zaradi povišanih temperatur je hitro razmehčan in sredi dneva pogosto spontano plazi, obenem pa se precej predira in je gibanje oteženo. Takrat je sicer za turne smučarje najbolje, vendar pa je treba ture opraviti zelo zgodaj, ko sonce še ne razmehča snega.

Tudi ob lepem vremenu in odličnih razmerah obstaja nevarnost plazov. (foto B. Strmšek)

Razmere so v današnjih časih še vedno podobne kot nekoč, le ljudi je v gorah sedaj neprimerno več, tudi v slabih razmerah. Ko se vprašamo, kako je to mogoče, je seveda težko izluščiti primeren odgovor. Nevarnosti namreč obstajajo kljub precej boljši opremi, saj ta ni vselej garant za varnost. Žal gre tukaj predvsem za masovno pomanjkanje izkušenj ter znanja, da ne rečemo celo lahkomiselnost, za kar ob žal vse več nesrečah ne moremo in ne smemo iskati izgovorov. Informacije o razmerah so dostopne vsem, obenem imamo veliko strokovne literature s področja gorništva, veliko se najde na spletu, organizirajo se številni tečaji, skratka možnosti za izobraževanje je dovolj. Statistika o nesrečah in posredovanju gorskih reševalcev pa žal govori drugače. Zanimivo je dejstvo, da hitro po snežnih padavinah v gorah kar mrgoli gornikov, včasih že tudi med samim sneženjem. Tako turnih smučarjev, kakor tudi »pešcev«, čeprav so razmere še vedno neprimerne. Tudi opozarjanje na nevarnost plazov, tako na spletnih straneh, kakor tudi v medijih, nima povsem zadovoljivega učinka. Evropska petstopenjska lestvica nevarnosti proženja plazov nam lahko dokaj nazorno prikaže, kje in kdaj so razmere primerne, vendar pa si marsikdo te nevarnosti razlaga precej po svoje. Če nam je večini že jasno, da recimo 4. in 5. stopnja pomeni veliko nevarnost in se v takšnih razmerah še izogibamo nevarnim pobočjem (ali vsaj visokogorju), pa ob 3. stopnji že veselo prerijemo peš in s smučmi vsa najbližja pobočja med dolinami in vrhovi. No, ob slabi »štirki« je menda tudi že super, kakor je možno videti na posnetkih s spleta. A poglejmo, kaj piše glede 3. stopnje nevarnosti plazov v tabeli: »Proženje je možno že pri manjši dodatni obremenitvi, predvsem na strmih pobočjih, ki so v Poročilu posebej izpostavljena. Ob določenih razmerah je možno spontano proženje velikih in v posameznih primerih tudi zelo velikih snežnih plazov.« Skratka, tukaj ni govora o kakšni posebni varnosti. Obenem je glede stabilnosti snežne odeje zapisano: »Snežna odeja je na mnogih strmih pobočjih zmerno do slabo povezana.« Zato je čudenje ob pogosti gneči v tovrstnih razmerah toliko večje. Skratka, nekaj dni po sneženju se izogibajmo pobočij, kjer so idealne naklonine za proženje plazov. Pred turo preverimo razmere na spletni strani ARSO – https://vreme.arso.gov.si/plazovi ali na podobnih straneh za tujino. A ni le sneženje tisti dejavnik, ki določa stopnjo nevarnosti, temveč dodajo svoje k temu še temperatura zraka, veter, osončenost pobočja, konfiguracija in poraščenost terena ter še kaj bi lahko našli. To pa pomeni, da kombiniranje vseh dejavnikov za prepoznavanje nevarnosti v gorah ne moremo spoznati na svoji prvi turi v visokogorje, temveč so za to potrebna dolga leta nabiranja znanja ter izkušenj, veliko opazovanja in neprestano učenje. Saj veste, celo življenje je eno samo učenje, zato ne prehitevajmo in svoje znanje raje preverjajte vselej na več nivojih. Pravijo sicer, da sreča spremlja pogumne, toda vseeno je previdnost mati modrosti. Zanašati se na srečo v gorah je neke vrste loterija ali še bolje ruska ruleta, če veste, kaj to pomeni.

Plazovi so del zimske narave. Nevarni postanejo šele, ko se tam znajdemo tudi mi. (foto B. Strmšek)

Če se dotaknemo na kratko vrst plazov, jih delimo v štiri osnovne:

- plazovi suhega nesprijetega snega (pršni plazovi) – za svojo največjo hitrost potrebujejo naklonine 30 stopinj in več, nato se lahko razvijejo v najbolj rušilne plazove, ki uničujejo že z zračnim udarom

- plazovi suhega sprijetega snega (kložasti plazovi) – najnevarnejši, najpogosteje na nakloninah med 25 in 45 stopinj, običajno se odtrga večji del pobočja

- plazovi vlažnega nesprijetega snega – počasni, a lahko zelo obsežni, sneg se splazi tudi že ob naklonu 15 stopinj

- plazovi vlažnega sprijetega snega – redki, predvsem v spomladanskem in poletnem času, ko so čez dan višje temperature zraka

V plazu suhega nesprijetega snega je velika nevarnost zadušitve, saj nam pride v pljuča snežni prah, ki se stali in dobesedno utonemo. V kložastih plazovih in plazovih vlažnega nesprijetega snega obstaja večja možnost mehanskih poškodb oziroma zlomov, medtem, ko se pri slednjih plaznica zbije in je težje izkopati zasutega. Za več tovrstnega znanja je najbolje kombinirati strokovno literaturo - na primer knjiga Pavle Šegula – Sneg, led, plazovi ali splet https://alpirocnik.rasica.org/wiki/Plazovi, s tečaji na terenu in neprestanim opazovanjem ter preizkušanjem. In skrajno previdnostjo, ko smo na turah.

V spomladanskem času nas lahko presenetijo plazovi mokrega snega. (foto B. Strmšek)

Seveda obstajajo še druge vrste plazov, še posebej nevarni so ledeni plazovi, ki so običaj v ledeniškem svetu ter so večinoma posledica podirajočih se serakov. Ko smo leta 2000 osvajali južno steno Anapurne III (7555 m) v Himalaji. Naša pot do tabora 1 na višini okoli 5000 m je vodila čez manjši ledenik (okoli 500 m v širino), ki smo ga prečili pod pasom serakov, visokih 20 do 30 m. In ob vsakem prečkanju se nam je zdelo, da se tile grozeči seraki majejo in padajo na nas. Na začetku, ko še nismo bili dovolj aklimatizirani, je bilo hitenje nemogoče, bežanje v primeru podora pa ne bi imelo smisla, saj smo se premikali bolj kot polži, pa še čez ledeniške razpoke je bilo potrebno skakati. Ledene kocke, ki so bile razsute po ledeniku, so bile tudi v velikosti avtomobila in srečanje z njimi med kotaljenjem po pobočju bi zagotovo imelo za posledico kakšen glavobol. No, vse do zadnjega smo se podorom izognili. Na zadnjem sestopu sem še pakiral nahrbtnik, ko je kolega že odšel čez ledenik. Nenadoma sem slišal le grmenje in dvignil se je bel oblak med zloveščim ropotanjem. Skočil sem do roba in kričal na ledenik, skoraj prepričan sem bil, da je podor zajel soplezalca. A ko se je nekoliko umirilo vse skupaj in polegel leden prah, sem ga videl že skoraj na drugi strani. Nisem mogel verjeti, da je tako hitro prečil ledenik. Je kasneje povedal, da ko je zagrmelo, je bil to šprint, kot še nikoli v življenju. No, tudi jaz sem nato presegel vse rekorde teka na višini. Vijuganje med ledenimi kladami in skakanje čez razpoke sem končal med hropenjem na drugi strani ledenika, nato pa sva oba sredi preklinjanja požugala serakom in se odpravila čez visokogorske trate proti baznemu taboru, srečna, da sva preživela. A vselej se ne konča tako srečno. Ko smo se nekoč vzpenjali na Mont Blanc v dveh skupinah, vsaka z ene strani, smo na vrhu prejeli sporočilo, da je ena slovenska skupina doživela nesrečo. Kasneje smo izvedeli, da se je ponoči na vzponu nekje mimo Tacula podrl serak nad potjo, med umikanjem so se fantje zapletli v vrvi francoske naveze, ledeni drobci pa so zadeli skupino. Eden od Francozov je bil težje poškodovan, naš kolega si je zlomil nogo, drugi pa je dobil udarec z derezami od nekoga med drsenjem. Kasneje so jih vse odpeljali v dolino in našli smo jih v kampu. V bistvu so jo še dobro odnesli.

Zimska pravljica pogosto skriva tudi pasti. (foto B. Strmšek)

Za preprosto oceno ali se odpraviti na sneg in predvsem kam, je ob lestvici nevarnosti proženja plazov lahko v pomoč tudi neke vrste hitra tabela:

Pripomoček za odločanje ZA ali PROTI, ko nismo prepričani o plazovni varnosti v gorah (B. Strmšek).

Pogosto je sicer težko oceniti razmere na terenu, zato lahko na samih turah opravimo tudi preizkus snežne odeje. Poznamo dva načina, švicarski in norveški, slednjega lažje uporabimo, ker je preprostejši in hitrejši, zato je primeren tudi za pogostejše preverjanje na terenu. Nekaj nasvetov, ki nam prav pridejo:

- najmanj 3 dni po večjem sneženju se izogibajmo odprtih terenov v visokogorju

- sneg se bo prej predelal na južnih straneh, kakor na severnih straneh

- veter ob ali po sneženju bo povzročil na zavetrnih straneh klože, ki so nevarne, zato preverjajte vreme tudi za nekaj dni nazaj

- pozimi ne hodimo nikoli sami na ture, najbolje je, da gremo v skupini

- ne sledite slepo drugim pohodnikom ali smučarjem

- smučine predhodnikov na pobočjih še ne pomenijo, da ni nevarnostih

- če zaradi suma nevarnosti delamo preizkus snežne odeje, je čas, da se obrnemo nazaj proti dolini

- na izpostavljenih pobočjih hodimo na varnostni razdalji in opazujemo tako okolico, kakor naše kolege na turi

- brez plazovnega trojčka ne hodimo na ture pozimi

Preverjanje stabilnosti snežne odeje na terenu. (arhiv. B. Strmšek)i

V zadnjih desetletjih, še posebej pa v zadnjih letih je razvoj gorniške opreme šel daleč naprej. Če se dotaknemo le plazovne opreme oziroma tako imenovanega plazovnega trojčka (plazovna žolna, plazovna sonda in snežna lopata), ki bi naj bila obvezna zimska oprema vsakega ljubitelja zimskega gorništva, pa ne glede na to ali zahajate v gore peš, na krpljah ali na smučeh, je treba posebej omeniti plazovno žolno. To je naprava, ki oddaja (ali sprejema) signal, s katerim lahko najdemo zasute pod plazom. Ali pa nas najdejo. Cenovno so že precej dosegljive, cene se gibljejo nekje od 200 eurov navzgor, plazovni trojček pa je ob kakšni akciji v trgovinah možno dobiti tudi že za okoli 250 eurov. Ampak pozor: Plazovna žolna nas NE varuje pred plazovi! Pred plazovi nas varuje naše znanje oziroma informacije, ki jih zberemo pred in med turo ter smo jih sposobni pravilno ovrednotiti. In če že pride na turi do snežnega plazu ter zasuje nekoga, ga lahko reši v začetni fazi predvsem znanje oziroma usposobljenost v rokovanju s plazovno žolno. Hitrost je tukaj poglavitnega pomena. Če najdemo zasutega in ga izkopljemo (!!!) v 15 minutah, ima le-ta veliko možnosti za preživetje (več kot 90 % ), nato pa ta možnost drastično pada. Zato ne pozabimo, da ob plazovni žolni na turo zraven obvezno sodi snežna lopata! S smučarskimi palicami, cepinom in golimi rokami zasutega ne bomo pravočasno izkopali, razen če je tik pod površjem. S plazovno žolno najdemo ponesrečenega, s plazovno sondo določimo globino in položaj zasutega, s snežno lopato pa ga bomo izkopali. Ob tem je pomembno tudi število rok, ki sodelujejo pri reševanju. Sami bomo to naredili težko in bomo potrebovali več časa, če nas je več, je reševanje lažje in hitrejše. Ne pozabimo, da gre tukaj za preživetje. Nas samih, naših partnerjev, znancev, prijateljev, soplezalcev, sopotnikov...

Plazovna žolna nas torej pred plazom ne ščiti, nam pa pomaga preživeti, če nas kdo zna dovolj hitro rešiti iz snežnega groba. Tukaj samo vaja dela mojstra. S plazovno opremo je treba pogosto vaditi, da dobimo potrebno rutino. Ni toliko pomembno, kakšno plazovno žolno recimo imamo, temveč predvsem, kakšno je naše znanje v rokovanju z njo. Ne pozabite, da so navodila za uporabo obvezno branje pri tovrstni opremi. Omenimo še plazovni nahrbtnik, ki dobiva na veljavi v zadnjih letih, kljub svoji relativno visoki ceni (za naš standard) pa je vse pogostejši spremljevalec na zimskih turah. Pomanjkljivost plazovnih nahrbtnikov je njihova precej večja teža od običajnih nahrbtnikov, zato ga uporabljajo bolj »freeriderji« in enodnevni turni smučarji, za večdnevne ture pa je teža opreme pomemben dejavnik. Plazovni nahrbtnik ima posebne napihljive mehe oziroma balone, ki jih sprožimo ob nevarnosti in nas v plazu pomagajo obdržati na površini. Tudi to nas torej pred plazom ne varuje, temveč le za nekaj procentov poveča možnost preživetja v plazu. Mehovi se lahko tudi predrejo, če dalj časa drsimo s plazom, saj je pogosto med snegom tudi oster material – kamenje, vejevje dreves, naša oprema... V primeru plazu najprej rešujemo sebe, nato pa opazujemo plaznico in tiste, ki jih je odnesel plaz. Če nas zajame plaz, se poskušajmo rešiti opreme, kot so palice in smuči, obenem pa se poskušajmo obdržati na površju. Menda pomagajo plavalni gibi. Vsekakor pa si moramo zaščititi obraz in dihalne poti, da ne zajamemo ali vdihnemo snega, saj se lahko kasneje pod snegom zadušimo. Kapa čez obraz je lahko rešitev. V primeru plazu pa imamo vsekakor več možnosti, da mu ubežimo, če smo na smučeh, kot pa peš. Naša »reševalna smer« je vselej diagonalno iz smeri plazenja. A to so teorije, ki običajno nimajo veliko skupnega z resnično nesrečo.

Plazovi nas lahko v gorah presenetijo, zato preverimo razmere in se prilagajajmo trenutnim razmeram (foto B. Strmšek)

In še moje konkretne izkušnje s plazovi? Hja, v Patagoniji pod Cerro Torrejem naju je med sestopom z Lovrotom leta 2008 eden za malo zgrešil, odnesel nama je pohodne palice, ki sva jih shranila ob velikem lednem balvanu pod vzhodno steno. No, tudi tistega ni bilo več. Ker so plazovi zaradi toplega vremena leteli čez stene, sva tudi midva poletela navzdol na varno. A malo slabše smo jo odnesli še nekaj let prej. Na izpitih za gorskega vodnika sem se s sokandidatom Vikijem in inštruktorjem (ter »izpitno komisijo«) Andrejem odpravil s smučišča Vogel proti Komni. Najprej je vodil Viki. Od planine Zadnji Vogel smo se vzpenjali proti Konjskemu sedlu, pa je padla ideja, da se povzpnemo še na Vogel (1922 m). Po dnu ozke dolinice se nam je posedal sneg pod smučmi. Zvok je bil neprijeten in je kazal na kložo. Predlagal sem, da bi šli raje levo naokoli, pa je Viki rekel, da se mu zdi, da je vredu kar navzgor, tudi Andrej se je strinjal. OK, če tako mislita. Ko smo tako vijugali proti desni navzgor, sem hodil zadnji. Na nekem delu sem pravkar delal obrat s smučkami, ko je ob zamolklem zvoku zaplesalo celotno pobočje in se spremenilo v drseče snežne klade. Imel sem srečo, da je bila ob meni manjša bukev ali trepetlika, ki je gledala iz snega in sem se vrgel nanjo ter jo objel z eno roko, z drugo pa sem potiskal stran klade, da me niso odtrgale od rešilne bilke. Najprej je Viki letel čez mene in izginil v snegu, takoj nato pa je še Andreja odneslo mimo. Sneg ju je pokril ter na srečo takoj spet vrgel na površje, plaz pa se je kmalu ustavil, saj je bila spodaj ravnina. Hu, dobro smo jo odnesli. Odsmučam do njiju, vsi smo celi, pregledamo opremo in le Viki je izgubil eno palico. Bilo mu je tudi jasno, da je padel na izpitu, saj je šlo za »smrtno napako«, pa je predlagal, da se spusti v dolino in zaključi s turo. Toda Andrej mu je svetoval, da se vrne na smučišče, nabavi smučarsko palico, potem pa skupaj nadaljujemo turo proti Komni, čez dolino Triglavskih jezer, Hribarice, navzdol na Velo polje in preko Vratc v Krmo. Bo tura vseeno super za trening. Viki je kmalu dobil palico, jaz pa sem potem dalje vodil turo. No, rezultat je bil ta, da je Viki naredil izpit za mednarodno licenco, jaz pa sem padel, čeprav sem brez težav pripeljal turo do konca. A to je seveda druga zgodba, ki nima s pravim gorništvom kaj dosti...

Skratka, pazite se plazov, skoraj vsako zimo se dogajajo tragične nesreče, skrbno preverite razmere pred turo, priporočam pa vam udeležbo na kakšnem zimskem tečaju, kjer se boste spoznavali tudi s plazovno opremo, njenim delovanjem ter uporabo. Tudi Društvo Strmina jih organizira. Pa srečno!

#mountaineering #safeinmountains #adventure #drustvostrmina #nature #gorništvo #varnovgore