- Boris Strmšek
ARBORISTIKA – urbano gozdarstvo
Updated: Dec 30, 2021
Drevo – naš prijatelj in spremljevalec
Besedilo: Boris Strmšek (arborist - drevesni plezalec, alpinist in vodnik)
Fotografije: Boris Strmšek, Jernej Strmšek, Jurij Jesenko, Matej Močnik...
Drevesa so se pojavila na našem planetu veliko pred nami – V naseljenih oziroma urbanih okoljih moramo za drevesa skrbeti, da bodo zdrava in varna – Nestrokovno delo z drevesi pomeni nevarnost za okolje ter dolgoročno večje stroške
Drevesa. Bitja, ki krasijo naše okolje. Če se ozremo naokoli, jih je povsod veliko. Majhna, velika, tanka, debela, ozka, široka, različnih vrst..., skratka ne moremo jih spregledati, tudi če ne gremo v gozd, ki je njihovo naravno in izvirno okolje. In ker z njimi sobivamo, moramo za njih tudi skrbeti. S tem se ukvarja arboristika in arboristi.
Urbano gozdarstvo
Arboristika je veda, ki se ukvarja z drevesi v urbanih okoljih, nekakšna urbana veja gozdarstva, s to razliko, da je v gozdu pomemben gozd kot celota, v naseljenih prostorih pa je pomembno vsako posamezno drevo. Drevesa v mestih morajo biti zdrava, varna in služiti svojemu namenu, se pravi čistiti zrak, dajati senco, zadrževati vlago oziroma hladiti zrak, polepšati videz okolja in še kaj. Ob tem morajo biti drevesa varna za ljudi, živali in stvari. To je možno le ob strokovni negi, za kar so zadolženi arboristi, ki poznajo tako osnove biologije dreves, kot tudi tehnike obžagovanja in so vešči različnih načinov dostopa na drevo, tako s plezalno in vrvno tehniko, kakor tudi z dvižnimi košarami ter ostalimi tehničnimi pripomočki. Če je varnost drevesa vprašljiva, se sprejmejo primerni ukrepi, med katerimi je seveda le skrajni ukrep odstranitev drevesa. Orodja, ki se uporabljajo za obžagovanje oziroma nego dreves so različne vrste ročnega orodja, predvsem različne izvedbe ročnih žag in škarij, nenazadnje pa tudi verižne žage, tako motorne, kakor v zadnjem času vse pogostejše baterijske žage. Tehnični pripomočki pa so le del nege dreves, najpomembnejše je znanje ter izkušnje, ki se pridobivajo leta in leta, delimo pa jih na dva dela. Eno je skrb za varnost pri delu s poznavanjem različnih vrvnih ter plezalnih tehnik in varno uporabo tako plezalne, kot tudi delovne opreme, še posebej je pomembno to pri rokovanju z rezalnimi orodji, ki za arboriste predstavljajo določeno nevarnost. Drugi del kvalitetnega dela je strokovno znanje, kjer se teorija prepleta s prakso ter moramo na vsak »zakaj« imeti odgovor »zato«, obenem pa poznati tudi odgovore na številne »kako«. V praksi to pomeni, da bi naj izkušeni arborist - drevesni plezalec imel znanje o vrstah in biologiji dreves, poznal vrvne in plezalne tehnike, imel opravljen tečaj in izpit za drevesnega plezalca, obenem pa imel izpit za upravljalca dvižne košare ter pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) Gozdar-sekač. Trenutno je v pripravi tudi novost - NPK Negovalec dreves. Kar se tiče visokošolskega izobraževanja, je arboristika del študija gozdarstva na Biotehniški fakulteti, strokovne nazive v arboristiki pa je možno pridobiti tudi z izobraževanjem preko mednarodnih arborističnih organizacij, kot je na primer ISA (International Society of Arboriculture). Primerne fizične in psihične kondicije za tovrstno delo nam seveda niti ni treba omenjati. In kar je še najpomembnejše – drevesa je potrebno imeti rad.
Najstarejša živa bitja na svetu
Zavedati se moramo, da so drevesa živa bitja. Njihova posebnost oziroma izjemnost je ta, da so to najstarejša živa bitja na našem planetu. Nekatera drevesa dosegajo starost tudi do nekaj tisoč let, za najstarejši živi organizem pa velja gozd trepetlik poimenovan Pando, ki se nahaja v Utahu (ZDA). V bistvu je to koreninski sistem, ki je star vsaj 16.000 let, ves čas pa ustvarja nova drevesa. Po nekaterih raziskavah naj bi bila starost celo 80.000 let, pojavljajo se celo teorije, ki govorijo o milijonu let. Vsekakor impresivne številke. Prva drevesa so se pojavila na našem planetu nekje pred 400 milijoni let, okoli 270 milijonov let nazaj pa se je pojavil ginko, ki obstaja še sedaj in ga štejemo med tako imenovane žive fosile. Ginko, ki je po koncu zadnjih ledenih dob ostal le še v Aziji, vse pogosteje zasajujemo tudi v naših parkih in vrtovih. Najstarejše slovensko drevo je macesen v dolini male Pišnice, njegovo starost ocenjujejo na okoli 1000 let, najvišje slovensko drevo pa je duglazija oziroma ameriška smreka pri Celju, ki je visoka 67,02 metra, najvišje avtohtono slovensko drevo pa je tako imenovana Sgermova smreka na Pohorju, ki je visoka okoli 62 metrov. Zavedati se moramo, da vsa izjemna in s tem tudi stara drevesa »srečuje« več generacij ljudi in da so se istega živega bitja dotikali tako naši predniki, tako se jih lahko mi, pa tudi naši potomci se jih bodo. Kar preprosto povedano pomeni, da drevesa povezujejo med seboj generacije ljudi, ki se sicer ne morejo srečati. A le če jih bomo znali ohraniti. Zato moramo za drevesa primerno skrbeti, o čemer bo govora v nadaljevanju.
Nega dreves mora biti strokovna
Ko recimo na preprosto vprašanje »kaj počneš«, odgovorim, da plezam po drevesih, je seveda običajno odgovor začuden pogled in kup nadaljnjih vprašanj. Zakaj, kako, je nevarno, se to sploh splača, kakšna drevesa in še mnogo drugih običajnih vprašanj, s katerimi je treba pojasniti skrb oziroma nego dreves v urbanih okoljih. Večina si predstavlja, da je za obžagovanje dreves potrebna motorna žaga in lestev oziroma dvižna košara. To pa je seveda daleč od resnice. V realnosti je ta kombinacija sicer pogosto videna, kar običajno pomeni predvsem škodo za drevesa, saj v kombinaciji s pomanjkanjem znanja pomeni to »obglavljanje dreves«, kar je najslabši možen scenarij za zdravje in varnost dreves v naseljenih oziroma urbanih okoljih. Obglavljanje dreves, ki ga žal opazimo povsod, povzroči krajšanje življenjske dobe dreves, zato jih je treba tudi pogosteje menjavati, da o neestetskem videzu dreves sploh ne govorimo. Dolgoročno to pomeni precej večji strošek vzdrževanja dreves, ki pa imajo vprašljivo zdravstveno stanje ter s tem varnost. Ob raznih neurjih in drugih vplivih narave pomeni, da so takšna oslabljena drevesa precej bolj izpostavljena lomom ter s tem predstavljajo nevarnost za okolje, pogosto pa smo zaradi neustrezne nege priče tudi tako drastičnim dogodkom, kot je padec drevesa. Ko se zaradi neustrezne nege v drevo naselijo uničujoči organizmi ter prične propadati koreninski sistem, se kaj hitro lahko zgodi katastrofa, saj so drevesa v naseljenih okoljih vselej blizu cest, stavb, pločnikov, vrtcev, šol, parkirišč... Ne samo, da lahko pride do škode, ogrožena so celo človeška življenja. Žal o tem tisti, ki z nestrokovnimi posegi uničujejo drevesa, še zdaleč ne razmišljajo. Tako smo bili pred leti o takšnemu načinu obžagovanja dreves priča povsod po Sloveniji, žal ponekod še sedaj, nestrokovno delo pa v zadnjih letih vse bolj vzbuja jezo in neodobravanje v javnosti. Številna drevesa so bila v preteklosti obglavljena, pretirana uporaba motorne žage ter nestrokovni obrezi pa so pustila na drevesih nepopravljivo škodo, nekatera je bilo ali pa še bo potrebno tudi odstraniti. Sanacija obglavljenih dreves je vselej precej nehvaležno delo, saj tudi izkušeni arboristi iz njih ne morejo narediti novih dreves, gre le za to, da se jim nekoliko podaljša sicer precej skrajšana življenjska doba, obenem pa se poskrbi, da so drevesa bolj varna. Nevarna drevesa, ki so odstranjena, se nadomesti z novimi drevesi.
Vzdrževalna dela na drevesih morajo vselej potekati v skladu z »Evropskimi navodili za obžagovanje dreves« ter modernimi arborističnimi smernicami, izvajalci pa morajo imeti precejšnjo »kilometrino«, da so tovrstna dela opravljena hitro, kvalitetno in predvsem varno. Za nestrokovno delo je pogosto krivo tudi podrejanje izvajalcev željam naročnikov, ki imajo žal povsem napačno mnenje, kaj potrebujejo njihova drevesa, namesto, da bi se posvetovali s strokovnjaki ali celo naročili pri usposobljenih arboristih strokovna mnenja in elaborate, po katerih bi nato delali izvajalci nege dreves. Pogosto je prisoten strah pred višino dreves, čeprav to večinoma ne predstavlja nobene nevarnosti za okolico, razen mogoče pri visokih smrekah, ki imajo precej plitve korenine in so ob večji izpostavljenosti vetru vseeno lahko potencialna nevarnost, če se nahajajo v bližini objektov, cest, igrišč in podobno. Zato pa je treba ob zasaditvah v naseljenih okoljih upoštevati tudi ustreznost dreves. Najbolj običajna nevarnost na drevesih so polomljene in suhe veje, ki jih je potrebno odstraniti. Med najbolj pogostimi in potrebnimi posegi so tudi ureditve profilov dreves, kjer gre za standarde. Na primer nad peš potmi in kolesarskimi stezami je takšen profil 2,5 m, nad cestišči pa 4,5 m, do te višine je zaradi varnosti potrebno odstraniti veje. Podobno je s prometno signalizacijo in obcestnimi lučmi, kjer moramo vselej urediti profil zaradi boljše vidnosti, pogosto pa je potrebno urejati tudi profil proti zgradbam ali v bližini električnih vodov in ostale infrastrukture. Seveda morajo biti vsi rezi na drevesih strokovno izvedeni, za kar je potrebno kar nekaj znanja, čeprav se marsikomu to sliši precej enostavno. Žal je pogosto videti slabo izvedene reze in puščanje napol odrezanih vej oziroma »štrcljev«, kar kaže na izvajalce brez ustreznega znanja. Na vrhovih dreves se ob pretiranem nižanju oziroma obglavljanju zaradi trohnenja kasneje pojavljajo na odrezanih delih debel luknje, v katerih se nabira voda in drevo trohni v notranjost, prav na obodu teh trohnečih delov pa poganjajo številne nove veje, ki se debelijo in jačajo ter so potencialna nevarnost, saj se bodo ob vremenskih ujmah prve odlomile. Takšne veje zelo hitro rastejo v dolžino, pravimo jim tudi "divjaki", drevo pa že v nekaj letih doseže ali preseže prejšnjo višino. Na videz mogočna in košata drevesa na tak način postanejo prikrita nevarnost. Drevesa lahko sicer deloma saniramo, toda njihove nekdanje vitalnosti jim seveda ne moremo povrniti.
Višina dreves ni težava
Čeprav arboristi večinoma raje obrezujemo drevesa, pa se pogosto srečujemo tudi s podiranjem dreves, predvsem tam, kjer gozdarji oziroma sekači s svojim znanjem ne morejo varno odstraniti drevesa. To je običajno v bližini objektov, kjer ni dovolj prostora za klasično podiranje, saj imamo pod in ob drevesu veliko »tarč« (stavbe in drugi objekti, ograje, strehe, druga drevesa ter vegetacija, parkirišča, cesta...). Takrat se takšna dela izvedejo z uporabo drevesne plezalne tehnike, za kar je potrebno veliko znanja in izkušenj, tako s strani plezalca, kakor tudi tistih, ki pod drevesom skrbijo za varnost in pomoč pri morebitnih spuščanjih odrezanega materiala. Če situacija omogoča dostop z dvižno košaro oziroma avtodvigalom, je takšno podiranje v nekaterih primerih nekoliko olajšano, sicer pa je prisotnost vozila pod drevesom problematično zaradi nevarnosti padajočih predmetov. A običajno je vse odvisno od dane situacije in načrtovanja dela, kjer je treba predvideti tudi vse zaplete, ki lahko ob takšnem delu nastanejo. Je pa jasno, da je potrebno pri takšnem delu tudi odlična fizična in psihična pripravljenost. O strahu pred višino v arboristiki ne smemo govoriti.
Delo na drevesih, še posebej podiranje dreves v bližini objektov, je tehnično zelo zahtevno, ob tem pa tudi fizično in psihično zelo naporno.
Pogosto je mnenje, da je takšno delo izredno nevarno. Če upoštevamo vse potencialne nevarnosti, bi to lahko bilo res, toda s primernimi izkušnjami, znanjem, odločitvami in predvsem uporabo ustrezne opreme ter orodja, se nevarnostim lahko v veliki večini primerov brez težav izognemo. A seveda pri takšnem delu previdnost nikoli ni odveč. Pogosto so največja nevarnost pri arborističnih delih v naseljenih okoljih predvsem ljudje, ki ne upoštevajo opozoril in fizičnih zapor ter s svojo prisotnostjo motijo dela ter s tem spravljajo v nevarnost sebe ter v neugoden položaj izvajalce del. Tukaj smo Slovenci vsekakor neke vrste posebneži, saj toliko kršitev oziroma motenja delovišč, kakor pri nas, v tujini ne moremo opaziti. V tujini pa je še ena velika razlika. Tam je veliko več spoštovanja do izvajalcev tovrstnih del ter predvsem več upoštevanja mnenj strokovnjakov in njihovih nasvetov glede urejanja dreves. Pri nas so žal vsi »strokovnjaki«, ko pa se ozremo naokoli, pa lahko vidimo veliko škode na drevesih zaradi nestrokovnega dela. A tudi to se počasi spreminja na bolje. To pa je predvsem z vlaganjem časa in sredstev v izobraževanja, nakupe ustrezne opreme ter zastopanjem arborističnih stališč. Varno in kvalitetno delo ter osveščanje javnosti vodi v lepše čase tako za drevesa, kakor tudi za nas, ki si z njimi delimo okolje. Poskrbimo, da bomo drevesa, ki smo jih podedovali od naših prednikov, zapustili našim potomcem v dobrem stanju. Le zdravo drevo je varno drevo!
Delo drevesnih plezalcev je zelo razgibano in kreativno, imeti pa je potrebno predvsem veliko "kilometrine" za varno, strokovno in kvalitetno delo.
Nekaj povezav:
https://www.drustvo-strmina.si/arboristika
https://www.eac-arboriculture.com/eac-intro.aspx
#arboristika #drevesa #negadreves #urbanogozdarstvo #drevesniplezalci