- Boris Strmšek
ODPRAVA V ANDE 2002 - Aconcagua (6961 m)
Updated: Feb 15, 2022
V prahu in snegu kraljice Andov
Piše: Boris Strmšek (alpinist, alpinistični smučar ter inštruktor alpinizma)
Fotografije: arhiv Boris Strmšek
Leta 2001 je bilo nekaj razmišljanja o tem, kam bi šli na odpravo. Najprej o Himalaji, da bi dokončali smer, ki smo jo v Annapurni III (7555 m) že plezali, pa v igri je bil celo osemtisočak Čo Oju, vendar pa je na koncu prišlo toliko zadev vmes, da je vse skupaj padlo v vodo. Ker pa je bila vseeno velika želja, da bi se odpravili kam v kakšno drugo gorstvo in na nekoliko višjo goro, smo na koncu pogled nekako usmerili v Južno Ameriko in Ande. Že od prej sem poznal Patagonijo, a nekako nisem našel soplezalca za takšne ekstremne plezalske podvige, kot jih predstavljajo znamenite granitne patagonske stene. Bil sem tudi že v perujskih Andih, kjer bi se našlo veliko ciljev, a poletje je šlo mimo, v južnoameriški zimi pa nekako niso najprimernejše razmere zaradi nestabilnega vremena. In tako smo prišli do Aconcague (6961 m), ki je bila izbrana za cilj bolj iz želje osvojiti nekoliko višji vrh brez kakšnih velikih plezalskih in logističnih akrobacij, kot pa zaradi same gore. Je pač najvišja v Andih in obenem tehnično nezahtevna, vsaj v okviru normalnega pristopa. Seveda ima tudi znamenito južno steno, ki pa je spet rezervirana za zelo izkušeno plezalsko ekipo, obenem zna biti stena zaradi padajočega ledu in skal tudi dokaj nevarna. In tako smo se odločili, da gremo v južnoameriškem poletju januarja 2002 na »kraljico Andov«, izbrali pa bomo čim lažji dostop oziroma tistega, ki bo nam omogočal čim večje možnosti za uspeh. Kljub temu, da se nahaja gora blizu glavne prometnice med prestolnico Čila Santiagom in vinorodno Mendozo v Argentini, je do same gore oziroma do izhodišča kar daleč.
Kljub temu, da se nahaja gora blizu glavne prometnice med prestolnico Čila Santiagom in vinorodno Mendozo v Argentini, je do same gore oziroma do izhodišča kar daleč. To smo spoznavali, ko smo se po neskončnih kilometrih kamenja in prahu v drugi polovici januarja vlekli proti baznemu taboru Plaza de Mulas (4370 m). Ampak bili smo še sveži, polni energije in volje. Peti dan po odhodu od doma smo že prispeli v bazo. Še prej pa spoznali delček glavnega čilskega mesta Santiaga, se od tam peljali v Argentino, kjer smo v Mendozi kupili dovoljenja za vstop v nacionalni park Aconcagua, ki so nas olajšala za 200 dolarjev vsakega, nakupili prav lep kup hrane ter jo skupaj s preostalo opremo poslali iz vasice Puente del Incas (2740 m) na mulah. Tukaj namreč ni himalajskih »šerp« oziroma nosačev, ki bi nosili vso opremo do gore in nazaj, njihovo vlogo imajo mule, ki so najbolj običajen način transporta v divjino.
Mario, namestnik šefa agencije Los Puquios, ki skrbi za suport okoli Aconcague, nas je ob pogledu na ogromno vrečo hrane vprašal: “A mislite ostati v bazi eno leto?” Hm, nam se to niti ni zdelo tako smešno, saj nismo prišli gladovno stavkat. Prazen žakelj ne stoji pokonci, kaj šele, da bi plezal v neke hude višine, kot so v Andih. No, naslednja pripomba je bila še hujša: “Pa kam greste? Na kuharsko srečanje?” In pričeli smo razmišljati tudi o mulinem golažu. Iz Mariovim mul, seveda. V prelepem vremenu južnoameriškega poletja smo po puščavski pokrajini, kjer vselej pometa veter, po dveh dneh hoje dosegli pisano vas šotorov pod najpopularnejšo goro Južne Amerike. Bilo nas je šest, načrte pa smo imeli nekoliko različne. Dušan Rauter in Mirko Renčelj, ki sta bila bolj »ekstremni del« ekipe, sta nameravala čez Poljski ledenik, ki je nekaj zahtevnejši od Normalne smeri, vendar so bile ob prihodu razmere izredno neugodne in njuna ekstremnost se je zreducirala na Normalno smer. Stanko Fekonja, Kazimir Perko in Ivan Župec so bili v moji družbi namenjeni pod zahodno stran, kjer poteka normalni pristop, saj sem že prej po zbiranju informacij ugotovil, da ni veliko razlike med Poljskim ledenikom in Normalko, le logistika je na običajnem dostopu lažja in razmere običajno boljše. In tako smo na koncu vsi pristali skupaj. Med pripravami sem razmišljal o smučanju z vrha, vendar pa sem po pogovorih z nekaterimi, ki so bili tam, in ogledu različnih fotografij v vodnikih ter na internetu, ugotovil, da je skoraj brezupno. Škoda energije za tovorjenje smučarske opreme, ko pa je snega le za vzorec. Nekega dne pa sem se v eni od trgovin z gorniško opremo zazrl v kratke Elanove smuči. Hej, to je to! Poleg dolžine in teže je bila zelo dobra lastnost tudi ta, da je možno smučati z običajnimi gorniškimi čevlji, predvsem dvojni plastični čevlji so bili izredno primerni. Tako sem si nekako popestril načrte okoli Aconcague, čeprav sem vedel, da gore ne gre podcenjevati kljub nezahtevnosti. Slišal sem namreč tudi zgodbe o orkanskem vetru in polarnem mrazu. In umrlih gornikih.
Spoznavanje gore
Ko smo leteli čez Ande, se je gora pokazala iz oblakov v vsej svoji veličini. Bleščala se je od snega, kar sicer ni povsem običajno. A to mi je dalo novega upanja na smučanje z vrha. Že res, da po prihodu v bazo ni bilo pretiranega smučarskega navdušenja, saj so bila spodnja pobočja precej gola, krasili so jih le redki pasovi snega. Nasploh je zahodna stran en kup melišč in skalnih stolpov, ki so se ob večerih obarvali v čudovite barve ter vselej zvabili na dan naše fotoaparate in kamere.
Zadnje mesece smo se vsi precej pripravljali in za nami so bili tisoči prehojenih višinskih metrov in vrsta tur, še posebej zavzeto pa so se pripravljali Stanko, Ivek in Kazimir. Prav občudoval sem jih, kako resno so vzeli tale svoj cilj. Le redko sem pred odpravami takšno zavzetost opazil pri kolegih alpinistih. Še sam sem bil malce zaskrbljen glede tega, kako jim bom sploh lahko sledil. Na eni od pripravljalnih zimskih tur, ko smo se povzpeli na Ojstrico, so me vprašali, če bom v Andih hodil tudi tako počasi. A višina naredi svoje in postavi stvari na svoje mesto. Ivek in še posebej Stanko sta imela kar nekaj težav ob prihodu v bazni tabor, ki je že 4370 m visoko. Stanko je preživel prvo noč celo kakšni dve uri hoje pred baznim taborom in smo bili že nekoliko v skrbeh, a je naslednje jutro prisopihal za nami. Sicer pa je dostop do baze kar naporen, saj je treba kar 35 kilometrov hoditi čez puščavsko pokrajino. Neskončni kilometri ravnine, ki se nikamor ne premaknejo. In ko prideš v bazo, se ti zdi pisana vas šotorov pravi raj.
Bivanje in organizacijo v Santiagu nam je precej olajšala Paulina, ki jo je Dušan spoznal preko znancev in interneta. Dogovorili smo se, da nas počaka na letališču v Santiagu, vendar je imelo naše letalo precej zamude zaradi okvare in smo se nato na letališču morali znajti kar sami. Ampak ni nam bilo hudega, saj se je glavno čilsko mesto pokazalo manj eksotično, kot mnoga druga znana velika mesta. Pravzaprav me je Santiago izredno presenetil, predvsem v pozitivnem smislu. Mesto, kjer bi lahko človek kar normalno živel, ne glede na pestro zgodovino in razne politične prevrate. S taksijem smo se zapeljali do spodobnega hotelčka blizu centra in prav zanimivo je bilo, da nas nihče ni poskušal preveč oskubiti. Za denar seveda. To smo pač pričakovali po izkušnjah z drugih podobnih potepanj po svetu. Kasneje smo se našli tudi s Paulino, ki nas je naslednji dan popeljala po mestu, da smo si organizirali prevoz v Argentino in nabavili hrano. Ob tem me je še rešila gripe, ki me je zagrabila in to v najhujši obliki. Slabost, vročina, boleči sklepi in mišice, ampak po obisku lekarne in zdravilnih praških sem bil naslednje jutro kot nov, čeprav sem najprej mislil, da se lahko za kakšen teden poslovim od misli na odhod proti bazi.
Že dan po prihodu v bazo sem se odpravil navzgor z nekaj opreme. Spremljala sta me Ivek in Kazimir. Bilo je bolj slabo vreme, vendar pa dovolj dobro, da si bazo ogledamo od zgoraj s pobočij Aconcague. Le nekaj sto metrov navzgor, smo si dejali, vsak trenutek je potrebno izkoristiti za aklimatizacijo. Tile metri so se nato raztegnili v skoraj kilometer in opremo smo pustili na 5300 metrih, od koder je še dobre pol ure do Nida de Condores (5570 m), kjer je nekak prvi višinski tabor na gori. Šli bi še do tja, pa nam je bilo dovolj vetra in sneženja. Niti nismo bili dovolj opremljeni za takšne razmere. Ves ta vzpon poteka po neskončnem šodru, vse skupaj tehnično nezahtevno, vendar daleč, daleč. Kakor vse tukaj. Ko sem tekel navzdol po melišču proti bazi, me presenetljivo ni “nabijalo” v glavo. Dobro sem se počutil. Naslednji dan smo imeli aktiven počitek - smučanje in potepanje po ledeniku Horcones pod Cerro Cuernom (5462 m), navzgor pa so odšli Dušan, Mirko in Stanko. Vsi trije so dosegli Nido. V primerjavi z mnogimi v baznem taboru smo bili precej boljšega počutja in predvsem bolj “poskočni”. Prav zabavno (vsaj za nas) je bilo opazovati nekatere, ki so prihajali s hriba, kot v transu. Komaj so se vlekli, zgovorni niso bili, po izgledu pa bi jih počasi lahko pričakovali na intenzivni negi v bolnišnici, če ne celo kaj hujšega. A občudoval sem njihovo vztrajnost in odločenost, da se kljub vsemu privlečejo do vrha. Dejstvo je, da Aconcagua kot najvišja gora Andov in obeh Amerik izredno privlači gornike, zaradi svoje navidezne nezahtevnosti pa se je lotevajo tudi povsem neizkušeni.
Mraz ob prvem poizkusu
28. januarja krenem navzgor s Kazimirjem in Ivekom. Dobre štiri ure potrebujemo za 1200 višinskih metrov. Med potjo si naložimo še opremo, ki smo jo tukaj pustili pred dvema dnevoma in nato preklinjamo nahrbtnike, na srečo le zadnji del poti.
Na Nidu de Condores postavimo šotor in se zavlečemo v spalne vreče. Naletavati je pričel sneg in rahel veter je neprijetno mrazil. Počitek, kuhanje, dremež, kuhanje, pa malo hrane, vase smo vlivali tudi precej tekočine, spet počitek in tako naprej. Ivek se ni počutil najbolje in medtem, ko sva se s Kazimirjem basala s hrano, mu je bilo slabo ob samem omenjanju hrane.
Po nočnem premetavanju in iskanju spanca smo druženje s spalkami zavlekli do poznega dopoldneva. Počutje je bilo nato kar dobro in odločili smo se za vzpon do tabora Berlin, ki ga večina uporablja kot izhodišče za vzpon proti vrhu. 5940 metrov visoko sta celo dva lesena zavetišča, kot že ime pove, pa so pri postavitvi teh imeli prste vmes Nemci, ki v precejšnjem številu obiskujejo kraljico Andov.
Na nahrbtnik sem pritrdil smuči in počasi smo krenili navzgor. Pot je pravzaprav dokaj enostavna, saj vijuga sem ter tja po pobočju naklonine med 20 in 30 stopinjami. Logika vzponov je tukaj čisto preprosta - izbirati je treba čim večje ključe in hoditi počasi. Tako se daleč pride in večinoma tudi hitreje. V dobrih dveh urah sva s Kazimirjem prisopihala na Berlin, kjer je na skalah ob robu tabora križ in kip Device Marije. Mogoče bo pomagala tudi nam!? Po kratkem počitku greva še naprej, vendar pa kmalu nad Berlinom ugotoviva, da je bolje štediti moči in odložim smuči ter nekaj malega hrane. Razgledava se. V daljavi se belijo prav tako visoki vrhovi. Cerro Mercedario (6720 m) se nahaja blizu čilsko-argentinske meje okoli 100 km proti severu, zgleda prav mogočno v daljavi. Navzgor pride tudi Ivek, malo ga daje višina, sicer pa sta oba s Kazimirjem krepko pomaknila navzgor svoje višinske rekorde. Kazimir pravi, da se dobro počuti in bi odšel naslednji dan kar proti vrhu. Po debati pridobi še mene, Ivek pa zaenkrat ni za takšne hece in bo še malo počakal. Sicer pa smo komaj prišli in časa imamo več kot dovolj. Spustimo se nazaj na Nido in v zavetje šotora.
Deset dni po odhodu od doma se ob petih zjutraj s Kazimirjem odpraviva proti vrhu. Verjetno je Aconcagua imela to za podcenjevanje in naju kaznovala z mrazom, ki bi za naju kmalu bil usoden. Zadnji del proti taboru Berlin je bil prava agonija, ko sem se boril z mrazom, ki je grizel v roke in noge. Zdelo se mi je, da mi bodo odpadli prsti. Na Berlinu sva v lesenem bivaku dobri dve uri segrevala povsem blede prste, medtem, ko je bilo zunaj pod -30, malo je bilo še vetra in vsi, ki so odhajali proti vrhu, so obračali in bežali v varna zavetja šotorov. Še sreča, da so bile v bivakih spalne vreče od tistih, ki so odšli proti vrhu, sva jih nekoliko uporabila, da je prišla spet kri v prste. Poskusila sva še naprej, vendar tudi sonce ni prineslo toplote, pa sva sestopila nazaj na Nido de Condores in dalje v bazo. Ivek in Stanko, ki je prišel prejšnji večer navzgor, sta še ostala. Dušan in Mirko sta prav tako prespala na Nidu, Dušan je odšel še do Berlina, nato pa sta sestopila nazaj v bazo. Ta dan je bil najhladnejši na gori v zadnjem obdobju. Zdravnik v bazi je imel kar nekaj dela z omrzlinami in helikopter je bil zaposlen s prevozom pomrznjenih. Na srečo nismo bili med njimi, a le malo je manjkalo. Sicer pa je nekaj dni prej tik pod vrhom umrl nemški gornik. Odpovedalo mu je srce. To je bilo dobro opozorilo, da tega »kupa šodra« ne smemo podcenjevati!
Visoko nad puščavo
Počitek v bazi sem izkoristil še za dodatno aklimatizacijo. Mimo bližnje koče oziroma Refugio Plaza del Mulas, mi smo jo poimenovali kar "hotel", sem se povzpel na Cerro Bonete, ki ima nekaj čez pet tisoč metrov. Hrib je nezahteven, pravzaprav kup šodra, ki je le tu in tam okrašen z ledenimi penitentesi - koničastimi stožci, med katerimi je hoja prava muka, zato se jih je najbolje izogibati. Na poti prehitim dva Nemca, fanta in dekle, ter tri Argentince, ki me ne morejo dohajati. Na vrhu se spogledam z orlom, ki je presenečen tako kot jaz in ga uspem še fotografirati, preden se odloči, da se mi umakne. Ker še mi ni dovolj, prečim skalnat greben proti Cerro Catedralu in nato sestopim čez strma pobočja na manjši ledenik, kjer pohajkujem med veliki ledeniškimi gobami. Pravzaprav so to večje skale, ki sedaj stojijo na visokih ledenih podstavkih. Sonce je stalilo sneg okoli, le pod njimi je že ostal, ker je bil v senci. Nekatere gobice so prav velike in kar čudim se tej igri narave. Tudi nekaj tonski skalni bloki stojijo na več metrov visokih pecljih. Na poti nazaj v bazo spet dohitim Nemko, pove da ji je ime Sabine in da ji je kolega pobegnil naprej. Ni imel pravega potrpljenja za njeno počasno hojo. Saj res hodi zelo počasi, verjetno še nisem srečal počasnejšega človeka, vendar je tukaj že višina in počasi se tudi daleč pride. Skupaj greva do tabora. Sicer pa je Nemcev tukaj kar veliko, tudi naši sosedje so in se z njimi kar dobro razumemo. Spoznamo se tudi z Italijani, ki pa razen enega hitro pobegnejo proti dolini. Najbolj pa smo veseli srečanja z Srbi oziroma takrat še z Jugoslovani, ki so prav fajn fantje in precej večerov preživimo skupaj. Njihov vodja Dragan Jačimović je bil celo na Everestu in nasploh so dobro organizirana skupina. Med našimi pogovori se porodi tudi ideja, da gremo kdaj v prihodnosti skupaj na kakšno odpravo. Kdo ve?
2. februarja sredi dneva krenem navzgor. Poslovim se od Iveka in Stanka, navzgor gresta naslednji dan, ostali kolegi pa so že krenili proti našemu taboru na Nidu. Vzpenjam se zelo hitro, s takšnim tempom bi lahko bil še isti dan na vrhu. Kmalu prehitim Kazimirja, Dušan in Mirko sta že daleč spredaj. Sedaj je kar nekaj znancev na hribu, včeraj so krenili gor tudi Jugoslovani, pa naš sosed Italijan Corrado, Kolumbijec Lucho bi tudi moral biti nekje zgoraj, na poti srečam Sabine in njene nemške prijatelje... Dva najlepša in najtoplejša dneva smo sicer počivali, toda vreme še vedno drži. V treh urah sem na Nidu, Dušan in Mirko prispeta le malo pred menoj. Popoldansko poležavanje pred šotorom je pomenilo samo dodatno nabiranje moči. Pripravili smo si tekočino in opremo ter meditirali v spalkah. Že pred mrakom s Kazimirjem dremava v šotoru, saj naju čaka dolg dan.
Ob 4.20 zjutraj kreneva v hladno noč, Dušan in Mirko prideta kasneje za nama. Mraz je bil tokrat še kar znosen, čeprav kakšne sopare tudi ni bilo čutiti. V uri in četrt sva na Berlinu, kjer je pravkar krenila navzgor prava kolona. Le smuči vzamem in nadaljujeva. Počasi prehitevava vzpenjajoče, na čelu pa naletiva na srbske prijatelje. Veselo se pozdravimo in vzpodbujamo eden drugega. Na obzorju se počasi rdeči nebo. Sence vzpenjajočih dobivajo barve in obraze. Vrsta se je precej raztegnila, razen nas iz ex-Juge so vsi zaostali. Nenadoma se nad obzorje dvigne rdeča krogla. Takoj dobimo občutek toplote, čeprav se temperatura v resnici ne spremeni. Nad Independencio (6350 m) kreneva naprej za Luchom, ki nas je prehitel nekoliko nižje. Snega je zelo malo, precej hodimo kar po grušču. Misli so zaradi mraza in višine bolj počasne in se običajno sučejo le okoli naslednjih korakov. Počasi, počasi, dopovedujem si, da se nikamor ne mudi. Le nekaj hitrejših korakov me prisili v daljši počitek, zato se trudim, da bi hodil čim počasneje in brez postankov. In tako smo nato precej hitrejši od ostalih. Ko pridemo spet na zahodno stran, smo v senci in po znameniti Traverzi piha veter. Tukaj se jih veliko obrne. Med počitki mu nastavljamo hrbte. Do Canalete oziroma skalnih stolpov ob vznožju me že pošteno zebe, čeprav ves čas gibam s prsti na nogah in rokah. Canaleta je nekakšna široka grapa pod vršnim grebenom, nekakšna vrata na vrh.
Vzpenjamo se ob desnem robu Canalete. Snega je nekoliko več, vendar je precej skal. Nenadoma pogledamo z grebena v južno steno, kjer je slika povsem drugačna. Pod sedlom med obema vrhovoma Aconcague se na južno stran spušča skoraj trikilometerski zid, ki je rezerviran samo za odlične alpiniste. Gledam navzdol in razmišljam - mogoče nekoč… Po ozki snežni gazi sopihamo proti najvišjim skalam. Konec snega, konec gazi, še nekaj kratkih korakov navzgor in že tulimo na vrhu. Tresenje rok, tolčenje po ramenih, fotoaparati, kamere, vriskanje... Kazimir je ganjen, solzne oči kažejo neizmerno srečo. Prav zares smo na vrhu, nihče na ameriškem kontinentu ni v tem trenutku višje. Uspelo nam je! Smuči končno zapustijo nahrbtnik. Razgled naokoli nam daje jasno vedeti, da smo sredi puščave, zasneženih hribov je bolj malo.
Tri četrt ure posedamo po vrhu in uživamo v razgledu. Fotografije za sponzorje, ugotavljamo imena bližnjih in bolj oddaljenih vrhov, počivamo... Na vrhu je v kovinski škatli vpisna knjiga, vendar se pozabimo vpisati, celo nekaj kamnov za spomin pozabim pobrati. V glavi imam le smučarski spust, na katerega sem med vzponom že pozabil. Pa saj je tako malo snega, le kako naj... Pod skalami vrha na ozkem traku snega nataknem smuči. Kazimir sestopi naprej, ker bo naredil še kakšno fotografijo smučanja. V tistem trenutku pozabim na pomisleke, temveč samo razmišljam, kako bi se prebil s smučmi na nogah do vznožja.
Na smučeh proti bazi
Najprej oddrsam mimo srbske ekipe, ki je že tik pod vrhom. Mimogrede si čestitamo, kaj več pride v bazi. Takrat bomo poiskali zaloge raznih dobrot. Ozka gaz, ki je še ni odpihnil veter, je edini uporaben kos snega. Nekajkrat moram prestopiti čez kakšen večji kamen, malo čakam na vzpenjajoče, uspe mi celo skočiti čez kakšno skalo. Z običajnimi smučmi tukaj ne bi imel nobene možnosti. Težava je le, da so repi smuči zelo kratki in ne nudijo nobene opore. Vsako nagibanje nazaj pomeni izgubo ravnotežja in tako kar nekajkrat podrsam po snegu, a se vselej nekako ulovim. Na vrhu Canalete se prične pravo razkošje snega, vsaj tako se mi zdi potem, ko se prebijem po ozkem traku, ki vodi od vrha pod grebenom. Naredim celo nekaj prav elegantnih zavojev. Robniki smuči zelo dobro prijemljejo, mogoče celo predobro. Smučam mimo tipa, ki sloni na palicah in kar maje z glavo ter hropi: “Crazy, crazy...!” Verjetno se mu zdi, da ima privide. Nato znana postava, pozdravimo se z Dušanom, malo nižje srečava še Mirka. Dava jima nekaj pijače, saj sva tovorila navzgor skoraj polne nahrbtnike, onadva sta vse pustila na Berlinu. Kazimir snema in naredi nekaj fotografij. Iščem prehode med kamenjem in se borim z utrujenostjo. Kljub vsemu, da je to moja prva tovrstna izkušnja s smučanjem na takšni višini, pa imam občutek, da mi še kar gre. Ustavim se na vsakih 50 do 70 metrov, ko me malo »navije« v noge, sicer pa ni kaj dosti drugače, kot v naših gorah. Čez Canaleto gre dobro, spodaj pa slečem vetrovko, saj sonce že pošteno pribija. Ura je ena, popoldan bomo že v bazi. Oddrsam po Traverzi, kjer vodi navzdol le dva do tri metre širok trak snega, ponekod mi uspe celo nekaj zavojev.
Nekje na sredi se poslovim od Kazimirja in krenem naravnost navzdol proti Nidu de Condores. Čaka me tisoč višinskih metrov visoko snežišče, kjer je naklonina nekje do 30 stopinj. Bil bi pravi užitek, če bi bile razmere dobre, a sneg je večinoma skorjast, pod njim pa nekakšen nepredelan pršič. Matram se in matram, preklinjam, nekajkrat sedim v snegu in se smilim samemu sebi. Pa kaj mi je tega treba? Tu in tam naletim na poledenele plošče, kjer lahko vsaj brez skrbi naredim kakšen zavoj, ostalo pa je bolj mučno prebijanje proti odrešilnemu Nidu. Nekajkrat že mislim sneti smuči, a si vselej nekako premislim, na srečo pa se zadnjih 300 metrov razmere spet izboljšajo in v tabor dokaj elegantno prismučam. Ustavim se kar na kamenju pred šotorom, Stanko in Ivek me presenečeno pogledata: “Glej, pa res je smučal!” in si že tresemo roke. Končno snamem smuči. Tukaj bom počakal Kazimirja, poleg tega je treba spakirati opremo in jo odnesti v dolino. Prijatelja gresta še danes do Berlina, jutri bosta poskušala proti vrhu. Lep dan je, mogoče eden zadnjih v prihodnjih dneh.
Kmalu pride Kazimir, kuhamo, po počitku pa se počasi odpraviva. Takrat pridejo tudi Srbi, pa Dušan in Mirko. Vsi bodo prespali tukaj. Midva greva navzdol - kjer lahko sestopiš danes, ne sestopaj jutri! Nahrbtnik mi popestri smučarsko življenje, ima čez 20 kilogramov, vendar je na srečo pod Nidom dokaj položno. Kmalu se prične iskanje snega in nekako ulovim ozek trak, ki me pripelje mimo skal na mestu imenovanem Cambio de Pendiente (5200 m), nato se spuščam po okoli 4 m širokem žlebu, ki vodi proti bazi. Razmehčan sneg omogoča lepo vijuganje, čeprav me ovira težak nahrbtnik. Tu in tam so v snegu velike luknje, ki se jim s težavo izogibam, precej je tudi kamenja. Čez nekaj dni tukaj ne bo več snega. Na 4800 m mi je vsega dovolj, obsedim v snegu, snamem smuči, jih pripnem na nahrbtnik in ga odkurim po šodru proti bazi. Čez slabo uro s Kazimirjem pijeva pivo, ki se je nekaj dni hladilo v šotoru, najini sosedje Nemci skuhajo juho, nato pa greva še naokoli po bazi. Spet znani obrazi, nakladamo, si čestitamo, menjavamo informacije in pogosto slišim: “You really skiing down?? You are crazy!” Ja, res moraš biti malo nor, da v to puščavo sploh prineseš smuči.
* * *
Po vrnitvi v bazo smo seveda proslavili naš vzpon na vrh s kolegi iz drugih ekip. Za zabavo smo še skočili na ledenik plezati na ledene stolpe. Celo smučali in bordali smo na nekoliko večjih zaplatah snega sredi grušča na ledeniku.
V naslednjih dneh smo se nato povzpeli še na nekaj sosednjih vrhov, Ivek in Stanko pa sta po dolgem tednu na Berlinu v tretjem poskusu uspela le osvojiti vrh. Imela sta nekaj težav z vremenom, kar je bila posledica slabše oziroma dolgotrajnejše aklimatizacije, kar jima je najprej prineslo en dan »zamude«, nato pa čakanja in poskuse na višini, dokler nista uspela. V bistvu v zadnjem trenutku, saj jima je že zmanjkovalo hrane, pa tudi energija počasi izginja. S Kolumbijcem Luchom sva preplezala v Moro del Catedralu nasproti tabora ledno-skalno smer, verjetno je bila kar prvenstvena, nato pa sem smučal navzdol po Normalni smeri. Lučo še ni plezal ledu in je bil prav navdušen, saj sva imela dva raztežaja dobrega ledu naklonine okoli 70 stopinj. Na spustu naju je že pozdravljal sneg in megla, vendar sem se nekako prebil čez poledenelo pobočje, ki ga je prekrivala tanka plast snega. Na koncu sem skočil kar med penitentese na ledeniku in ko sem tam snel smuči, sem sklenil, da gremo v dolino. Vreme je bilo vsak dan bolj muhasto, spodaj nas je čakala toplota.
9. februarja sta Ivek in Stanko končno stopila na vrh. Isti dan smo ostali štirje odšli iz baze proti dolini, ker nam je zmanjkovalo hrane. Kar težko se je bilo posloviti od vseh novih znancev. Po petih urah in pol neusmiljene hoje sva nato s Kazimirjem čez prah in pesek končno prišla spet nazaj do vhoda v park. To je bila zares maratonska hoja. Tudi Mirko in Dušan sta tukaj, pa še dva Srba sta z nami, ostali iz njune skupine pa taborijo dve uri višje.
Dobimo prevoz do vasi in v Puenta del Inca se spravimo nad hrano in pivo, naslednji dan pa zjutraj spiramo umazanijo s sebe v termalni vodi. Vas je namreč znamenita po naravnem mostu čez reko, v prevodu pomeni to Inkovski most, ob njem pa so nekakšne terme. Termalna voda je tukaj ustvarila zares čudovito naravno znamenitost. Terme so sicer opuščene in nihče ne skrbi zanje, je pa vse skupaj odprto in to izkoristimo. Nekaj let kasneje so zaprli tako most, kakor tudi terme, a mi smo še imeli srečo. Veselo se namakamo v bazenčkih s toplo vodo in kar težko nas je dobiti ven. Mario nas nato že precej paničen išče po vasi, ker nam je spravil prtljago na avtobus, ki čaka že na carini. S kombijem nas nato zapelje do tja, se hitro poslovimo in kmalu smo že na poti nazaj proti glavnemu mestu Čila.
V Santiagu se spet namestimo v istem hotelu, vendar nas Paulina povabi, da se preselimo kar k njej v hišo. Odhaja namreč v Evropo in hiša bo prazna. Mi smo seveda takoj za to. Malo nas sicer skrbi, ker ima dva psa, vendar nas potolaži, da bo za njiju skrbela njena sestra. Paulina se naslednji dan odpravi za skoraj mesec dni v Španijo, mi pa še malo pohajkujemo po Santiagu, gremo na rafting na reko Maipo, se zapeljemo v mesto Valparaiso in Viña del Mar na obali Pacifika, izpod Aconcague se vrneta tudi Ivek in Stanko. Na obali se čudimo kontrastu med izredno vročo plažo in zelo hladnim morjem, le kakšnih 12 stopinj ima zaradi antarktičnega vodnega toka ob zahodni obali Južne Amerike. A kopali smo se vseeno. Čile nam je všeč in zanimivo bi ga bilo kdaj bolje spoznati. Se odločim, da bom še kdaj prišel.
Po treh letih sem se res vrnil. In potem še nekajkrat. Na koncu sem opravil kar pet vzponov na vrh Aconcague, leta 2005 mi je uspelo celo v enem dnevu iz baze do vrha in nazaj, obiskal pa sem še nekaj drugih zanimivih krajev po Argentini in Čilu, stopil na nekaj tamkajšnjih vrhov, nabrala se je tudi vrsta drugih zanimivih zgodb. Smučal z Aconcague več nisem, bilo je dovolj enkrat. Leto za menoj se je z vrha spustil tudi Davo Karničar v sklopu svojega projekta "Ski Seven Summits", uporabil je moj "smučarski recept". In mislim, da sva verjetno edina Slovenca, ki sva smučala z vrha, pa tudi sicer ena redkih, ki jim je to sploh uspelo. Razlog je predvsem v pomanjkanju snega.
#mountaineering #adventure #andes #aconcagua #drustvostrmina #nature #gorništvo #skimountaineering #southamerica